Mnenja

Navaden dan nenavadne mame: Končna meja

Dragica Kraljič
10. 8. 2023, 05.30
Deli članek:

Prejšnji teden je strašil tod okrog veter krničar. Tako domačini imenujejo res močan, zame kar orkanski veter, ki pridivja iz doline Krnica na Kaninskem pogorju.

Zarja Jana

Lahko si predstavljate, da smo vsi v vasi držali strehe svojih hiš, če ne ravno fizično, pa zagotovo v mislih! Morda je tudi zato krničar najmočneje potegnil kakšen kilometer nižje od naselja. Z Bovčani najbrž nima pravega veselja meriti se v moči, trdnosti in vztrajnosti. So pa zato najprej padle lipe. Letos so cvetele tako razkošno kot že dolgo ne! Že na daleč si lahko opazil rumeno krošnjo s kosmatimi, dišečimi košaricami cvetov. Delili smo si jih z vrvežavimi čebelami. Lipe je krničar izruval s koreninami vred. Lipa, simbol slovenstva!

Predstavljam si, da tale krničar (je sploh prav, da ga takole poosebljam?) vse dni v letu opazuje s svoje oguljene, kamnite gore, čez dolino, naravnost na nasprotni visoki hrib. To je Polovnik, razpotegnjen od Bovca do Trnovega ob Soči. Ves zelen in poraščen z visokimi zelenimi smrekami. Morda mu zavida njegovo senco in si ga je izbral za svojo žrtev, ko je potegnil čez dolino. Tako lahko zdaj opazujemo tudi z glavne ceste velike goloseke na Polovniku. Prav nič ni treba nepoklicanim (lahko berete tudi: radovednežem) hoditi po novejši gozdni cesti do žalostnega prizora zlomljenih hrbtenic neštetih smrek. Vsak dan so zaplate polomljenih dreves čedalje bolj vidne tudi od zelo daleč.

Tako so svoj konec dočakale – morda tudi – stoletne smreke. Ampak življenje vsakega živega bitja na tem svetu, ves živi svet, s svojim rojstvom stopi na pot proti svojemu koncu. In konec je takrat, ko pridemo do končne meje v neki časovni enoti. Prav vsakdo v živem svetu ima svojo končno mejo. In prav vsaka meja je pogojena z različnimi vzroki in okoliščinami.

Takšen je naravni red. Ko vse poteka tako, kot se pričakuje, kot mora biti, pravi tudi slovar. Prav zato človeka toliko bolj prizadene, kadar se zgodi kaj nepričakovanega. Ali pa kaj, česar ne bi smelo biti.

V tej prelepi dolini je res veliko opomnikov, da se je prevečkrat zgodilo nekaj takega, česar ne bi smelo biti. Množica pokopališč iz krvavih vojn. In za njimi spomini na nepredstavljive muke ljudi, ki so bili pahnjeni v globok sneg in mraz (takratnih) hudih zim. Z Janekom greva večkrat po dolini Trente navzgor. Vsakokrat se ustaviva tudi na vojaškem pokopališču iz prve svetovne vojne v Soči. Najprej na majhnem pokopališču okoli vaške cerkve. V levem kotu so čisto majčkeni grobovi in križi. Potem nadaljujeva do terasastega pokopališča, ki se zajeda v goro. Ozreva se preko doline v  Črni vrh. Za hrbtom imava visoko Lemovje. No, če bi bila ptička, bi se obrnila malo bolj jugozahodno ter poletela preko Stadorja in drugih dva tisoč metrov visokih gora naravnost v Bavšico. Ker pa (še) nimava perutničk, takšnih ali drugačnih, samo sediva na lesenem podestu in molčiva. Ne poznam Janekovih misli v teh trenutkih, ampak tudi on molči. In vedno ga moram na koncu jaz začeti priganjati, da odideva.

Končna meja v neki časovni enoti? Je to takrat, ko je človek star in je doživel že vse? Je zapisana v kakšni sveti knjigi? Ima usoda kakšen seznam zadnjih ur? Tega ne vem. In težko je razumeti končno mejo, odhod za mavrico, smrt, kakorkoli že, ker imamo s tem za časa življenja samo posredne izkušnje. Bolj ko se razvija medicina, bolj človek odriva končno mejo iz svoje zavesti ali ne? Ampak tudi medicina ni vsemogočna. In ne verjamem, da bo kdaj za časa človeštva, kot ga poznamo.

Končna meja v neki časovni enoti? Pa si zamislim otroke, ki se rodijo z redkimi, hudimi boleznimi, ki jim medicina ni kos. Vsaka diagnoza ali pa stanje otrok s posebnimi potrebami ima v nahrbtniku kup drugih zdravstvenih težav. V naravi človeka je, v tem primeru staršev, da želimo vedeti, kaj bo prinesel jutri. Koliko časa ima ta jutri za nas in za naše otroke.

Predvsem pa: kako živeti, preživeti, izkoristiti ta čas. Kako se boriti, da bi končni meji v neki časovni enoti iztrgali še nekaj časa? In bolj preprosto: kako živeti z mislijo, da bo kmalu … jutri, pojutrišnjem, konec za mojega ali tvojega otroka. Za naše otroke, ki največkrat presežejo vse napovedi zdravnikov; vsak dan podaljšuje upanje in obupanje staršev.

Teh staršev, ki bi lahko bili največji zgled vsem drugim ljudem in nihče jim ni enak v trpljenju in bolečini in tudi ne v ljubezni in življenjski moči.

»Kar vemo, polno je zagat; lahko verjamem le, da bo na koncu dobro k vsem prešlo in vsaka zima bo pomlad. Tak sen je moj: a kaj sem jaz? Otrok, ki joka v temno noč, otrok, po luči jokajoč, ki jok mu je edini glas.« (Verjemimo, A. Tennyson, prevod Andrej Arko).

Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!

Kolumna je bila objavljena v reviji Jana, št. 32, 8. avgust, 2023.

revija Jana
Izšla je nova številka revije Jana. Vabljeni k branju!