Mnenja

Onkološka bolnica št. 6196: Manj kot procent

Katarina Keček
7. 6. 2023, 08.00
Deli članek:

Naslednji dan me prestavijo iz intenzivne sobe v navadno bolniško. Tokrat lahko celo sama prehodim tistih nekaj deset metrov do sobe in ne morem verjeti, da me skoraj nič ne boli.

revija Jana
Pisateljica in kolumistka Katarina Keček

Ob delni mastektomiji pred več kot enim letom sem bila čisto uničena, psihično in fizično. Z invalidskim vozičkom so me prevažali po bolnišnici. Vsak košček telesa me je bolel, moja duša je trpela, ker sem se morala posloviti od desne dojke. Kakšno bizarno slovo. Pa ni poanta v eni dojki, dlani ali pa nogi. Človek, ki ni izgubil dela svojega telesa, ne ve, o kakšnih občutkih govorim. In tu ne mislim na puljenje zob. Nekaj boleče dramatičnega se je zgodilo in ti si spremenjen. Na zunaj in seveda tudi znotraj sebe si drugačen. Prej ko sprejmeš novega sebe, boljše je zate. Poti do sebe pa so različne. Po prvi operaciji si mesec dni nisem mogla sama umiti zob. Po hiši sem se vlekla kot stoletna želva, čim manj premikov, brez tresljajev trdih tal, če se le da. Tokrat pa lahko premikam desno roko, celo tipkam lahko brez bolečine, če pri tem ne tresem cele roke. Predvidevam, da je tako, ker sem še pod vplivi sedativov in močnih protibolečinskih tablet, ampak vseeno bi kar plesala in vriskala od sreče po teh bolniških hodnikih: hej, ljudje, živa sem in za mano je zadnja operacija, ki me z vsakim korakom vodi bližje sebi in mojemu cilju! Nič od tega ne naredim, dvomim, da bi ljudje v bolnišnici razumeli moje veselje. Plešem in pojem v sebi, vsem okoli sebe se nasmiham in zahvaljujem za nenavadno darilo življenja.

Prsni koš imam na tesno prevezan z obvezo, ne gledam in se ne dotikam tega področja. Zame za zdaj še ne obstaja in sploh ne razmišljam o tem, kakšni fantastični dojki me čakata pod obvezami. Prevezana bom vsaj še en teden, moje oprsje je ta hip otečeno in občutljivo, ne da bi se ga dotikala, čutim, kako sta moje meso in koža na tistem delu telesa vročična. Ne vem, ali je dr. Porčniku uspelo to, kar si je zastavil. Držim pesti. Njegov obraz ne kaže prevelikega navdušenja. »Operacija je uspela, za zdaj sem zadovoljen,« reče mirno, ko se dan po operaciji ob viziti sprehodi mimo moje postelje. Nič ne vprašam, v grlu imam cmok, komaj se zahvalim brez jecljanja vsej zdravniški ekipi. Po odhodu vizite gospa poleg mene nenadoma pade v jok. Začudeno jo pogledam, ni mi jasno, kaj se dogaja. »Joj, joj, se opravičujem,« izdavi cimra skozi smrkanje, »danes je očitno ta dan, ko mi je počil živec in moram iz sebe izliti vse, kar se je nabiralo.« Nič ne rečem, le nasmehnem se ji. Še nekaj minut hlipa in smrka, potem se zasmeje v mojo stran: »Dve leti se že vlačim po kliničnem centru. Prva rekonstrukcija dojke z mojim tkivom ni bila uspešna, grozno je bilo videti in na otip so me joške ves čas bolele. Nobene majice ne morem obleči, tam, kjer se mi kaj dotika kože, me skeli. Sem se pritoževala, pa so rekli, vedno nam ne uspe najlepše, pa da se bo sčasoma bolečina umirila. A se ni. Vedno večje bolečine sem čutila, niti dihati nisem mogla, moj kirurg pa je vmes službo zamenjal. Briga njega.«

Vzame nov papirnati robec: »Kot številka, kot kup dreka sem se počutila zadnje leto, ko so me zavračali, češ da si izmišljujem. Nihče ne ve, kako je, ko hodiš takšen po svetu.« »In kakšno operacijo so vam zdaj naredili?« vprašam oprezno. Ne želim sprožiti novega slapu solza. »Zdaj so mi spet vse pobrali in mi vstavili ekspander.« »Aha,« rečem, »to poznam, tudi jaz sem ga imela.« »Konec leta pa mi bodo vstavili silikonske vsadke,« zasmrka soseda v rjuho in se prvič nasmehne v mojo smer. Luštna gospa s pegicami in velikimi modrimi očmi. Kasneje mi pove, spet v solzah, da jo je pred pol leta zapustil partner: »Ni me več mogel gledati takšne, žalostne in polomljene. Preveč je bilo to zanj. Moški ne marajo bolezni. Hitro si je našel mlajšo in bolj zdravo.« Jok spet napolni najino sobo, jaz pa se spomnim besed dr. Breclja, ki mi je v enem od pogovorov povedal, da kar tretjino njegovih bolnic partnerji zapustijo ob takšni diagnozi. »Kaaaj?« sem bila presenečena. »Hecate se, a ne? Koliko žena pa zapusti svoje može zaradi iste bolezni?« »Malo,« je rekel. »Manj kot procent.« (se nadaljuje)               

Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 23, 6. junij, 2023.