Pisatelj, novinar, pesnik in založnik Jaka Tomc, ki je zaposlen kot računovodja, je po nekaj pesniških zbirkah in romanih pred kratkim izdal še drugi roman, v katerem opisuje svoje življenje z bipolarno motnjo. Stop igra je knjiga, ki se te dotakne. Že takoj na prvih straneh opiše, kako je bilo, ko so ga za kar enajst dni privezali na posteljo v Polju, kamor je prišel zaradi hude epizode manije. Tako iskren, kot je pri pisanju, je Jaka tudi v pogovoru. Čeprav so bili kakšni od njegovih podvigov zabavni, je življenje ljudi s to težavo polno izzivov, težko pa je tudi vsem v bližini. Jaka že nekaj let nadzoruje svojo bolezen. A pot do tu je bila vse prej kot lahka.

Kako ste kaj? Glede na vašo bipolarno motnjo je to verjetno kar pomembno vprašanje.

V redu sem. Moja psihoterapevtka tega izraza ne mara, pravi, da ne pove ničesar. Moja knjiga je imela delovni naslov ravno V redu, a ko sem jo s tem naslovom pošiljal založbam, se jim ni zdel tako v redu in mi nekateri sploh niso odgovorili. (nasmešek) Zato sem se vrnil k prvotni ideji in knjigo naslovil Stop igra. Izdal sem jo pa sam, pri svoji založbi.

Razložite, zakaj v redu ni dobro. 

Malo sem se že navadil, da ne bom nikoli več super, ker čim se tako počutim, je to že začetek manije. Tako sem na lestvici do deset nekje med štiri in šest, in to je v redu. Velja namreč, da je od sedem naprej manija, pod štiri pa depresija. Jaz sem se valjal med štiri in šest, tam sem si naredil kar nekakšno kletko, potem pa sva s terapevtko dosegla, da si upam za krajše obdobje pasti tudi nižje ali zrasti do sedem.

Pravite, da si upate, torej to že zahteva pogum?

Ja, seveda. Kar nekaj časa sem se spraševal, ali imam lahko tudi metuljčke, ali sem lahko še srečen, in zdaj vidim, da sem lahko.

V remisiji ste osmo leto, toliko časa torej niste imeli manij ali hude depresije. V tem času ste postali oče. Ste bili v porodnišnici desetka?

(smeh) Verjetno sem bil nekje blizu devet, ampak to so takšni posebni trenutki z malo strahu, malo veselja, nepopisne sreče. Bilo je kar malo hipomanično.

Tudi zaljubili ste se v tem času. To je tudi desetka, ne?

V normalnih razmerah bi bila, pri meni pa ni tako. Tudi pred leti, ko mi je umrl oče, ni bilo tako globoke žalosti, kot bi lahko bila.

Je to posledica zdravil?

Ja, porežejo ti ekstreme. Tudi če bi si zdaj dovolil čutiti, bi bilo to manj intenzivno kot pred osmimi, desetimi leti. Zdaj pa so mi zamenjali zdravila in zopet čutim malo intenzivneje. Pred kratkim mi je namreč umrla še babica in sem čutil več žalosti, bilo je več solz kot takrat, ko je umrl oče. Antipsihotiki, ki sem jih sedaj dobil, naj bi bili stimulativni. Več naj bi čutil in bil bolj umsko aktiven. Prej sem vedno rekel, da čutim, kot da imam možgane zalepljene z obližem in da mi ne morejo stoodstotno delovati. Iz hipomanij se spomnim, da mi lahko možgani delujejo tudi dvestoodstotno, ko se ti kar bliska.

So pri bipolarni motnji zdravila nujna?

Mogoče je biti tudi brez njih, odvisno od tega, koliko imaš epizod. Če bi imel eno epizodo manije, bi jemal zdravila od tri do pet let, potem pa bi se presojalo, kako je z mojim stanjem, in mi v boljšem primeru ne bi bilo treba več jemati zdravil. Pri nekdanji psihiatrinji sem bil na res minimalnem odmerku zdravil, a je bilo zame to premalo. Takrat sem hodil še k bioenergetičarki, ta mi je prečiščevala čakre in mi jih res fino sčistila. (smeh) Morda je bil to glavni problem.

Nadaljevanje prispevka si preberite v reviji Jana, št. 23, 6. junij, 2023.