Zgodbe

Gremo na pico s pečenimi črički

U. K. G.
31. 5. 2023, 12.35
Deli članek:

Picerija Mangiafuoco ni med najbolj vidnimi in obiskanimi v Trstu, kot tudi ni ena tistih, ki jo priporočajo lačnim turistom (je kar oddaljena od priljubljenih turističnih točk), se pa zadnjih šest tednov ponaša z novostjo, ki je prišla v številne medije – s črički na žaru.

U. K. G.
Pica s črički - grillo sparlante

Hrustajo in, da, tudi prijetnega okusa so. Mnogi zatrjujejo, da jih spominjajo na kokice. Menda so bogat vir beljakovin, na katerega naj bi se v prihodnosti kar navadili, pa še tržno zanimiva rešitev za zmanjšanje živilskih odpadkov, pravijo poznavalci. Odkar imajo na meniju pico s črički, imenuje se grillo sparlante (govoreči čriček), jih prodajo približno pet na dan. Seveda smo jo šli poskusit.

Iskanje pice s črički

Parkirala sem tam, kjer parkirajo križarke. Nasproti tiste galerije, imenovane Salone degli incanti Trieste, nekdaj ribarnice, kamor si je šlo nedavno tudi veliko Slovencev ogledat razstavo Banksija, pa prej Fridino (Kahlo), zdaj je aktualen multivizionalni umetnik David Lachapelle. Parkirnine so v Trstu še vedno zelo nizke, vsaj enkrat nižje kot na primer v Kopru. Trst v zadnjih nekaj mesecih sicer malo pogosteje obiskujem, toda pot do picerije s črički se mi je zdela preveč zapletena, da bi jo sama odmotavala, zato sem kar poklicala na pomoč zanimivo žensko, ki se je ob novem letu preselila iz Ljubljane v Trst. Ker sem bila ravno pod vtisom, da je za zdravje pomembno, s kakšnimi ljudmi se obkrožamo, in da je dobrodošlo, da se čim več smejimo, se mi je zdela Saša Gerčar (mnogim znana kot Kura ki fura, njene kokoške smo tudi že predstavili v naši reviji) najboljša družba. Vedela sem, da odkar se je naselila v Trstu, zavzeto spoznava njegove kotičke, sploh tiste, ki niso na prvo žogo, toda za to picerijo je tudi ona slišala prvič. Sva šli mimo take, kjer pečejo pice z drožmi, pa še kakšne zelo posebne, ki bi jo z veseljem poskusila, toda ta, ki sva jo iskali, se je izmikala. Od morja najprej čez slavni trg Piazza unita, mimo borze, prečkali sva ulico Carducci, pa potem slavno Viale XX Septembre, tam je tako dišalo po slastnih picah in drugih jedeh, da sva si skoraj premislili. In potem si nisem mogla pomagati in sem zavila v zajčjo luknjo. Po italijansko La tana del Bianconiglio. Tako je lastnica poimenovala svoj butik, navdahnjena z Alico iz čudežne dežele. Čričkov tam nisem našla, se bom pa k izvirni oblikovalki nakita še vrnila, sem si obljubila. S Sašo sva ji omenili, kaj iščeva. Povedala je, da je slišala za to tržaško novost. Torej sva bili na dobri poti.

U. K. G.
Na »gurmanski« preizkušnji.

Še kar nekaj vmesnih postaj

Na poti do čričkov me je zamikal še obisk trgovine z zavesami. Motivi so bili vsi po vrsti živalski. Pisane ptice sem si že predstavljala, da bi krasile spalnico. Lastniku, ki jih ima gotovo že čez osemdeset, sem s palcem pokazala, kako zelo mi je všeč njegova trgovina. Bikar ostala, kot tudi že prej s tisto oblikovalko nakita, toda cilj so bili vendar ocvrti žužki. Več kot to: okušanje ocvrtih žužkov. Hm, mar odlašam? Zrasla sem sicer ob bratu, ki je jedel take »reči« tudi surove, pa tudi sin gre že po njegovih poteh, tako da pravzaprav nisem pomislila, da ne bi. Poslovila sem se od lastnika, ki motiva zaves s črički ni imel, najbližje je bil zeleni hrošč. Na poti do cilja je bila še  slavna knjigarna in kavarna San Marco (Antico caffe San Marco), tja sva morali vsaj za minutko, ki  pa se je potem razvlekla, saj je prav tedaj maloštevilni publiki predaval o nečem zanimivem gospod iz bližnje sinagoge. Zdelo se nama je, da razlaga pomembne skrivnosti, a nisva bili več dovolj potrpežljivi. Čakali so naju črički, da jih … Ob misli na to nama je bilo obema čudno, še obrazi knjig, ki so gledali v naju, so se zdeli očitajoči. Zapustili sva knjigarno. Nočilo se je že.

U. K. G.
Moški sredi tridesetih je takoj vedel, kaj bi radi.

Končno na cilju

Vhod v picerijo vodi s precej prometne ceste Battisti, picerija pa je bila videti zelo »sterilna«. Krušna peč, dve mizici za posedet, sicer pa je mišljeno, da se pico odpelje domov. Nič kaj italijanskega duha ni v njej, kar bi pritegnilo oči, ampak dišalo je pa lepo. In trije moški so bili nasmejani. Delali so z veseljem, vsaj tako je bilo videti. No, in zdaj vprašanje, na katero sem se pripravljala. (Avete pizza con čričri?) Moški sredi tridesetih je takoj vedel, kaj bi radi, in pritrdil. Povedala sem, da sem slovenska novinarka, da me zanima, kakšna je videti ta pica in kako okusni so črički. Grillo sparlante, je povedal, se imenuje ta pica in da so z imenom govoreči čriček želeli malo »pritisniti« na vest jedcev pic, saj ti črički pojejo svojo pesem. Pesem o tem, da če bomo jedli njih namesto pršuta, bomo s tem prispevali k čistejšemu okolju. Tako nekako poenostavljeno razloženo, enostavno pač, saj pesmi take morajo biti. No, in sva sedli, žejni in utrujeni. Od morja, kjer sem parkirala, do cilja je bilo kakih 5.000 korakov, je povedala Sašina pametna ura. Pica z mesec dni starimi ocvrtimi črički, ki jih gojijo v Nemčiji v prehrambne namene in ki so lani tudi v EU dobili neke vrste certifikat, da so ustrezno prehransko nadomestilo (v Aziji, na primer, je to že dlje ustaljena praksa), se je končno znašla pred nama na krožniku. Papirnatem. Nož in vilice so bili leseni.

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 22, 30. 5. 2023.

revija Jana
Izšla je nova številka revije Jana. Vabljeni k branju!