Tako je bilo in vedno bo na tej naši zemljici. Pa ne mislim samo na vreme, ampak tudi v prenesenem pomenu. Za težkimi časi v življenju vedno pridejo lepši. Tako bo, dokler bo obstajalo človeštvo, zato se nikoli ne sme obupati. Ne bom malenkostna in računala, česa je več. In že dolgo se ne sprašujem, zakaj jaz, zakaj ravno meni? Ker vem, da smo vsi vsake toliko na istem.
Naj vam povem o najinem današnjem jutru. Še preden je začela voda vreti v džezvi, je Janek pricapljal na hodnik in v temi začel demonstrativno, meni se je zdelo zelo pomenljivo, prelagati perilo v košari, ki je čakalo na likanje. Sinoči sem se tudi jaz demonstrativno uprla nepotrebnemu nočnemu likanju. Slišala sem sicer, ko mi je slaba vest rahlo trkala v srcu, a se nisem pustila. Na koncu se je izšlo brez večjih pretresov in sva se v miru spravila v avto.
Bilo je čudovito jutro. Po strugi Soče meglice, na zasnežene gore je posvetila rdeča zarja in zelena trava se je bleščala v kapljicah rose. Malo sebično sem pomislila: ko bi le mogla vse to objeti s svojimi rokami in stisniti k sebi! Seveda tega ne morem, nihče ne more! Zato pa sem si skušala vse vtisniti v spomin, da bi vam lahko pripovedovala o tej prekrasni panorami in blagih čustvih.
Počasi sva potovala po dolini navzdol, promet je bil še redek. V Kobaridu sva se odločila zapeljati še malo naokrog, proti Staremu selu. Pa ne zaradi svetovno znane gostilne, ki v nobenem primeru ni po najini meri, hehe. Ali pa midva nisva po njeni? Cesta vodi skozi lipov drevored, ki bo kmalu star devetdeset let in je naravna znamenitost. Na levi strani opazujeva ribnike, kjer se rojevajo soške postrvi, na desni se dvigujeta hriba Hum in Baba. Ko zapustiva zadnje hiše, se odpre dolinica s travniki. Janekovo ostro oko opazi blizu ceste srnico. Ozirala se je naokrog, naredila nekaj korakov naprej in nazaj in spet obstala na mestu.
Ko sva na krožišču obrnila in se vračala po drevoredu proti Kobaridu, pa sem se v trenutku spomnila vsega, kar mi je pripovedoval Vojko o živalih v naravi. Odrasla srna je vedno kje blizu mladiča, je pravil. Malo bolje sem opazovala med lipami in zagledala mrtvo srno. Očitno jima ni uspelo dovolj hitro prečkati cesto. No, vsaj mami ne.
Nič nisem rekla Janeku in tudi on je molčal. Zdaj čakam, ali bo še kaj omenil ta dogodek. Ali bo samo žalosten. Morda tudi jezen? Bo takrat mislil na dveh nesrečni srni v prelepem pomladnem jutru? Verjetno Janek ni razmišljal o tem, da je srnin mladiček morda na poti za svojo mamo v kakšna srnja nebesa, ker je najbrž premajhen, da bi preživel sam. Gotovo pa je začutil, da se je zgodilo nekaj res žalostnega. Narava vedno poskrbi, da je vse v nekem redu. Le človek je tisti, ki ustvarja nered.
Nered? Nenaravni red? Brezumnost? Katastrofe? Grozote? Vse to in še več! To jutro, ko je povožena srna ležala v drevoredu lip in je njen mladič še vedno čakal nanjo sredi travnika, je neki otrok s pištolo v roki in imeni sošolcev na papirju streljal vanje. In jemal njihova življenja. Tudi tokrat ni šlo samo za življenje nesrečnih otrok, ampak tudi za življenje njihovih staršev, bratov, sester, dedkov, babic … Tudi vsem njim je odvzel življenje, kakršno so poznali doslej. Morali se bodo boriti z mnogo težjim …
In zdaj se odrasli sprašujemo, kje grešimo pri vzgoji otrok, kako se sploh lahko zgodi kaj takega, kaj bi morali narediti, kdo je kriv več in kdo manj.
Bi lahko še enkrat pomislili na zarubljene otroke? Na to, da jih (skoraj) nihče tako dolgo ni slišal in uslišal? No, vsaj tisti, ki bi jih morali! Na to, da so morali v glavicah načrtovati pobege, čeprav že imajo izkušnje, da se ne končajo dobro. Občutili so nemoč, ponižanje, nevrednost, neslišanost …, kot da so nihče! Kaj mislite, kakšna čustva so jih prevevala? Žalost, jeza, obup, strah …
Kdaj se bomo odrasli začeli učiti iz vseh teh situacij? Učiti iz izkušenj? In še pravi čas reagirati na vse te klice. Ki so čisto naravni, namenjeni staršem in drugim odraslim. Klici, ki kličejo sonce po dežju. Nekoč sem nekje prebrala: »Želel sem starše, dobil sem igračo.« In danes so aktualne igrače tablice in pametni telefoni, ki nam kradejo otroke, mi pa se sprašujemo, kaj se jim dogaja. Nehajmo se spraševati in končno naredimo nekaj. Trenutno je tako, kot da damo otroku, ki shodi, v roke vozniško dovoljenje in avto. O, ne skrbite, avtomobilska industrija bo takoj izdelala ustrezne za otroke. Ampak kam, preko česa in koga bo otrok zapeljal? In ali bo potem res razumel in čutil, da je ravnal napačno? Ne, ne bo. Saj se sploh ni imel ne časa ne (z)možnosti naučiti ustrezno uporabljati avta, tako kot ne tablice ali pametnega telefona.
Ko začne tehnologija prehitevati naravne procese in razvoj vsega živega, tudi sonce vse težje preganja deževna obdobja.
Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!
Kolumna je bila objavljena v reviji Jana, št. 21, 23. 05. 2023.
