To je gospa že malo v letih, pa še ne ostarela, kar je pač posledica razmer, v katerih se je znašla. Razmer? V te šteje tudi svojega sina, o katerem drugi pravijo, da bo večen otrok. Kar sicer ni njeno mnenje, ga pa z veseljem posvoji za kakšen dan. Če se eni mažejo s polžjo slino, da bi ohranili mladost, ji tega resnično ne gre zameriti.
Skratka, Naivko in njenega večnega otroka doleti neodložljiva pot iz tistega konca Republike Naivna, ki ji zlobni jeziki pravijo kurja rit. Pot v veliko mesto. Seveda to ni nič posebnega. Posebno je, da je pot potrebna ravno na dan, ko napovedujejo petletni sneg (ali nekaj takega). Za navrh še nekajletno burjo. To je tista, za katero sploh ne potrebuješ bencina, ker te sama potiska gori proti Razdrtemu ali pa doli proti Vipavi. Pač odvisno, v katero smer vleče, ne v katero se pelješ! Ker napovedujejo tudi zastoje, kot nadgradnjo novice še svetujejo, da se prebivalci, ki morajo, če hočejo ali nočejo, na pot, adrenalinci in radovedneži, selfimejkerji (oprosti, moj ljubi slovenski jezik, nikoli več ne bom napisala te besede!), torej da se avanturisti spravijo na ceste dovolj zgodaj, bistveno prej kot po navadi, morda tam ob treh, štirih zjutraj?
Gospa Naivka vse upošteva, drži se nasvetov, vstane ob pol treh zjutraj, pregleda fotografije vseh cestnih kamer in ob pol četrti uri ob loncu kave pade avtokratska van vomen bend (fuj, kakšen besednjak!) odločitev: po dolini navzdol! S tem ciljem vrže svojega edinega družinskega člana iz postelje (pa saj se ni dosti upiral), v velikem mestu ima tudi on svoje načrte in postojanke.
Ob štirih zjutraj tako zapustita ljubljeno kurjo rit (po vrnitvi bo ljubljena še bolj). Rahlo dežuje, divjadi ni na cesti, pa tudi ob njej ne! Čudo čudno! Kmalu se srečata z burjo. No, malo goriva se že prihrani, ker je treba pozabiti na stopalko za hitrost, zato pa se dobi kakšen krč v roki ali nogi in oči na peclje, pa zobje trpijo, telo otrdi! Pravi gospa Naivka, da je celo prehitela nekaj kamionov! Menda ji šele na Razdrtem kapne, ko zagleda snežno zaveso, da je zašla na veselico!
Ampak že njeno ime vam pove, kako je z njo, da ne govorim o njenem državljanskem izvoru. Bi lahko rekli dvojno potrjeno! Gospa je pač računala na Drsovce! Ne, niste narobe prebrali. Drsovci so tisti, ki cele dneve šibajo gor in dol po cestnem križu. Resnici na ljubo, predvsem v februarju, ko iščejo naivce brez vinjete! Ampak zdaj je šele januar! Jih pa Naivka sumi, da križ ob snegu preprosto ignorirajo. Zakaj tako misli? Vso zimo so čakali sneg, da ga zgrabijo za roge, pa se vsakokrat zgodi, da jim roge natakne sneg. Soprajs, soprajs (oprosti, slovenščina, takoj si izbrišem to besedo iz glave!).
Kamionov torej kot listja in trave na desnem pasu, ops, kot snežink, levi pas pa lepo pobeljen kot švicarske Alpe! Od vsepovsod se prižigajo še rdeče lučke avtomobilov pred gospo; vzdušje postane prav božično! Gospa bi vriskala od ginjenosti in lepote, a kaj ko o Drsovcih ne slike, ne vonja, ne tona! V Postojni zapusti božično vzdušje in se usmeri na drugo cesto, kjer vlada sibirska idila. Vse belo, belo, belo, kot v oni popevki z juga. (Črko »j« sem to pot previdno izpustila.) Ljudje se valjajo po cesti, pa ne zaradi burje, ampak zaradi zmrznjene debele snežne odeje! In tako mala kolona nadaljuje proti Uncu. Gospa razmišlja bolj počasi, ker to jutro je bilo pa res vse počasi, ali so kačje ride (to so tisti ovinki, kjer včasih vozijo reli, ampak poleti!) proti Postojni ali proti Uncu? Prelepa novica: proti Postojni! Ah, pade ji kamen od srca na tisto nogo, ki se je tako ne sme preveč uporabljati. V takih razmerah pa sploh ne!
Na Uncu krasna novica: ostanite na cesti v avtih in občudujte neokrnjeno zimsko panoramo! Kaj bi še radi, na toplem ste, varno parkirani, nič se vam ne more zgoditi, pravi prvi gospod Drsovec, ki ga mala kolona zagleda, kako krili po cesti. Precej živčen je, oceni gospa Naivka. Ker avtoceste Drsovci še niso splužili, si vzemite brejk (oprosti, slovenščina, nikoli več). Z Drsovcem ni debate, zato pa z gospo v sprednjem vozilu, ko zasuti s snežinkami, načepirjeni pa tudi, zapustita živčnega edinega Drsovca. Gospo v avtu čaka sopotnik, ki ves trd visi na ročici nad vrati in ji očita, da je zafrknila pri tabli Postojna!
Prisilnega čakanja je konec, ko blagovolijo priti Drsovci s plugi. In krdelo obupancev se splazi za njimi. A glej jih, glej, nesrečnike drsovske, že na Lomu s plugi vred obupajo in zavijejo z avtoceste! Kaj takrat misli naša gospa? »O, ti zlomek zlomljeni! Kaj je danes sodni dan?« No, ne s temi besedami, ampak danes je tukaj že toliko grdih besed, da tale tekst ne prenese niti ene več. Pa saj je k sreči pomoč že na poti. Sneg se spremeni v dež in … kaj je še dodati? Malo podrobnejši opis bi spravila na pet strani, podroben pa na deset! S tem pa se ne bi strinjala draga urednica te revije in vi tudi ne! O vrnitvi v kurjo rit … zato niti besede!
Toliko usmiljenja je gospa zvečer še premogla, da je molila za vse tiste uboge kamione in kamionarje, ki so plesali čardaš, pa horo (mimogrede se lahko naučite besedo za križanko: hora je romunski ljudski ples) in tudi polke in valčke po cesti. A za Drsovce, ne, zanje pač ne bo rekla lepe besede. Ker si za prmej ne zaslužijo prav nobene!
Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!
Še več zanimivosti in odličnih zgodb si lahko preberete v reviji Jana, št. 6, 07. 02. 2023.
