Ljudje

Konstrakta: Sem neke vrste »sponzoruša«

Sonja Javornik
9. 2. 2023, 07.30
Deli članek:

"Zdaj, ko sem 'uspela', ne morem več snemati gverilsko, ne morem prositi prijateljev za usluge. A vsega tega tudi ne morem plačati iz svojega žepa," priznava Konstrakta, lanskoletna srbska predstavnica na Evroviziji.

Osebni arhiv
»Leta in gube me zanimajo le kot fenomen, v katerem živim. Zmoten je vtis, da si zdrav, če si mlad in lep.«

Konstrakta je zagotovo prinesla nekaj novega na glasbeno sceno. V času, ko na odrih prevladuje golota, je najprej Srbe, potem pa še vso preostalo Evropo navdušila z umetniškim nastopom z močnim sporočilom. Ko sem jo junija lani spoznala v Umagu, sem takoj prosila za pogovor, a mi zaradi obveznosti ni mogla ustreči. Mi je pa dala svojo telefonsko, in tako sem jo v naslednjih mesecih redno gnjavila, kdaj bi vendar lahko poklepetali. Še vedno zaman. Pred kratkim pa je Ana Đurić, kot je njeno pravo ime, prišla v Ljubljano na snemanje oddaje, v kateri je skupina Joker Out predstavila pesem, s katero nas bo letos zastopala na Evroviziji. Tokrat je takoj pristala na pogovor in se mi opravičila za nazaj. Pogovor sva začeli, ko je opravila nastop, in ga prekinili, ko so v studiu jokerji zapeli svojo pesem. Bila ji je všeč, navdušila pa jo je tudi pozitivna energija naših mladih glasbenikov.

Hvala za vaše opravičilo, čeprav seveda ni potrebe, razumem, da ste imeli veliko obveznosti. Se pogosto opravičite?

Brez težav se opravičim in mi to ni težko. Včasih to naredim tudi takrat, ko ne vidim svoje napake, vendar je to že druga tema … 

Na splošno se ljudje dandanes težko opravičijo.

Verjetno res. Obstaja napetost in želja, da imamo vedno prav. To je posledica čustvene nezrelosti.

Mnoge je presenetilo, da je vaša pesem v Srbiji zmagala, čeprav so tekmovale tudi velike narodne zvezde. Zmagalo je močno sporočilo (umetnica mora biti zdrava). Po drugi strani pa pri vas še vedno polnijo medije kriminalci in prostitutke, ki celo sodelujejo v vaših resničnostnih šovih.

Naša medijska realnost je, kakršna je, pogosto gre v skrajnost. Glede na vprašanja, ki jih dobivam, sklepam, da je bil naš izbor za pesem Evrovizije res presenečenje. Verjamem pa, da je publika sposobna prepoznati nekaj, kar ima smisel, če znaš to dobro predstaviti. Tržno razmišljanje je, da so dali ljudem tisto, kar prinese čim več klikov in ogledov. Prepričana sem, da bodo ljudje klikali tudi druge vsebine, če se jim bodo zdele zanimive in ne tako banalne.

Na Evroviziji niste zmagali, ampak tudi Måneskin so imeli družbeno kritično sporočilo. Bi rekli, da se stvari premikajo, da torej postaja spet pomembno sporočilo, vsebina in ni vse le v videzu ter melodiji, ki gre takoj v uho?

Res sem opazila, da so celo nekateri komercialni glasbeniki odšli na izlet v teme, ki niso ljubezenske ali zabavne. Nekaj takih pesmi je sedaj vidnih.

Po izobrazbi ste arhitektka in pred Evrovizijo ste živeli zelo običajno življenje, skrbeli za otroka … Se je vse to zdaj spremenilo?

Fenomen »normalne« ženske se mi zdi zabaven. Gotovo imam malo manj časa za družino in prijatelje, vendar tudi to ne bo trajalo večno in se bo kmalu vse vrnilo v stare tirnice. To razumejo tudi domači. Potrebno je bilo prehodno obdobje, da smo se navadili, sedaj pa smo že dobro.

Zagotovo je razlika, če velik uspeh dosežeš pri štiridesetih letih ali pa zelo mlad, kajne?

Zagotovo. Ob nastopu za pesem Evrovizije sem se veliko izpraševala, kaj sploh delam, saj sem res mislila, da bom samo na Beoviziji predstavila nov projekt … Ko v teh letih doživiš uspeh, je po eni strani lažje, saj nisem pretirano vznemirjena zaradi vsega, stvari vidim bolje in zato lahko bolj uživam. Na drugi strani pa lahko pomanjkanje vznemirjenja povzroči zaviranje. Nisi ves čas motiviran za stvari, ki so del tega posla. Recimo, ne želiš sedeti v kombiju deset ur, ker te boli hrbet, želiš jesti in redno spati …

V pesmi pravite, da mora biti umetnica zdrava, in nakazujete, da zdaj za umetnike niso zlati časi. Kako gledate na to?

Umetnost je razkošje, v smislu, da moraš imeti dovolj časa za razmišljanje, zato te mora nekdo vzdrževati, da si lahko vzameš čas za to. Če si izjemno sposoben, lahko delaš in ustvarjaš vzporedno, kar pa je skoraj nemogoče. Vsakdo potrebuje veščine, ki mu pomagajo k prepoznavnosti, da sploh lahko vstopi na tržišče. Tak je svet in to ni nekaj novega. Za svoj položaj se je treba boriti, ta borba pa je težka …

Na kakšne kompromise ste vi pripravljeni?

Doslej nisem bila prisiljena sprejemati kompromisov, in ravno to je razkošje, o katerem govorim. Imela sem možnost, da se ukvarjam s tem, saj nisem vzdrževala družine. Bila sem neke vrste »sponzoruša«. Če ne bi imela take podpore, ne bi mogla sproščeno delati. Zdaj me čakajo novi izzivi, novi kompromisi, saj se pripravljamo na snemanje novega videospota, za katerega že imamo okvirni koncept. Zdaj, ko sem »uspela«, ne morem več snemati gverilsko, ne morem prositi prijateljev za usluge. A vsega tega tudi ne morem plačati iz svojega žepa. Zato se spopadam z dilemami in sponzorji, ki v zameno za denar pričakujejo oglaševanje njihovih storitev ali izdelkov. Odločati se moram, ali bom pristala na take kompromise, da bom lahko posnela nov spot.

Osebni arhiv
Konstrakta

Kako se potem odločite, kateri sponzor bo pravi?

Na to težko odgovorim. Najraje ne bi sprejela nobenega dogovora, vendar potem ne bom imela sredstev za uresničitev svojih idej. V zadnjem letu, ko sem postala popularna, sem prejela veliko različnih ponudb in večino sem zavrnila. Morala sem se odločiti, kako naprej, in odločila sem se, da nadaljujem sodelovanje le z blagovnimi znamkami, ki so mi pomagale, ko sem bila še neznana. Sem in tja je treba tudi potrpeti in »pojesti drek«. Težko se delam pametno, saj tako deluje svet, jaz pa ga ne bom spremenila. Kot umetnik iščeš finančna sredstva, potem pa ti sponzorji začnejo postavljati pogoje, kako oglaševati njihove izdelke. To se mi zdi zastarel način … Žal nimam ideje, kako te težave rešiti globalno, lahko delujem le na mikroprostoru, zato se osredotočam le nase in na svoje bližnje.

Koliko pa lahko na spremembe vpliva družba – v Beogradu ste imeli v zadnjih desetletjih večkrat velike proteste, in ti so imeli posledice.

Eh, zadnji protesti so zelo hitro ugasnili ali bili utišani, zato se mi zdi, da niso dosegli kakšnih velikih sprememb. Včasih ni drugega orožja, kot da gredo ljudje na ulice. Hkrati je za nas udobje preveč pomembno, zato le redki vztrajajo na protestih tretji dan, ker takrat recimo dežuje. Nekako ne znamo več izpeljati takih stvari do konca, zato se revolucije ne zgodijo. Zdi se mi, da s protesti danes ne moreš uspeti tako kot nekoč. Protesti so spremenili namen in služijo le še zabavi.

Torej vidite rešitev v tem, da imate urejeno svoje mikrookolje?

Jah, jaz sem prišla le do tja, žal pa nimam rešitve za neenakost, nesolidarnost in nesmiselno potrošnjo. Po svoje se trudim doma. Recimo, otrokoma skušam razložiti, da ne gre le za potrošnjo blaga, ampak tudi za potrošnjo trendov, ideologij. Pričakujem, da razmišljata o stvareh, ki jih prebereta ali slišita na družbenih medijih. Iščeta naj smisel v sebi, vendar naj razumeta tudi druge. Če znaš pogledati iz sebe, je zagotovo življenje lepše. V moji mikroskupnosti skrbimo drug za drugega, pomagamo si …

Vabimo vas, da si celoten klepet preberete v reviji Jana, št. 6, 07. 02. 2023.

revija Jana
V prodaji je nova številka revije Jana. Vabljeni k branju!