Čeprav me poseg ne boli več tako močno kot ob prvih obiskih, vseeno zamižim in stisnem zobe. »Kaj menite, bo dovolj ali bi radi imeli večjo dojko?« me vpraša pozorno. Z dlanjo si nežno zdrsim čez desno stran pljuč. Pod prsti začutim svojo gladko kožo, na mestu, kjer je bil včasih občutljiv preplet živčkov v obliki bradavičke, je zdaj dolga prečna brazgotina. Pod njo začutim trdo površino medicinskega razširjevalca. Ta hip je desna dojka za pol manjša od leve, a se ne obremenjujem s tem. Sem v procesu gradnje svojega oprsja, nekje na polovici, v tretji gradbeni fazi, in tudi videti sem tako. Kot pri gradnji hiše, recimo, postavitev je naporna in umazana, a žene te končni cilj, ko veš, da bo na koncu lepo in se boš grel ob kaminu. »Neee, kje pa,« rečem, »dovolj bo, nič večje nočem. Že tako sem ves čas imela težave z velikostjo prejšnjih, včasih, sploh po porodih, sem se počutila, kot bi na prsih nosila dve meloni, vsaka je tehtala po nekaj kilogramov. Zdaj hočem športne joške, če že lahko izbiram.« Sestra z masko na obrazu se zahihita, tudi dr. Porčnik se nasmehne: »Naredili bomo tako, da boste zadovoljni. Ko končate s kemoterapijo, se lahko dogovoriva za datum operacije.« Ne morem skriti nasmeha sreče, ko si oblačim bluzo. Dejstvo, da mi bodo zdravniki uredili oprsje, da mi bodo kmalu naredili nove joške, me navdaja z neverjetnim optimizmom. V zdravstvu oziroma v zdravstveni zavarovalnici so na osnovi moje diagnoze ocenili, da se navkljub raku splača vlagati vame. To pomeni, da verjamejo, da bom tega hudiča preživela, drugače ne bi trošili denarja za moje nove obline. Ta misel in podpora neznancev, ki tam nekje za dolgo pisarniško mizo matematično berejo moje zdravstvene izvide, me dvigujeta in držita pokonci. Doktor Porčnik odbrzi v naslednjo ambulanto, kjer ga čaka še ena bolnica v tretji gradbeni fazi. Pri sestri pustim darilo zanj, vsem medicincem, ki se borijo za moje življenje, sem v preteklih tednih podarila svoj roman Umetnost zavijanja z očmi. »Tu noter je največ mene,« sem jim rekla, »in to v najboljši verziji.« Ponosna sem na roman in na svojo glavno junakinjo Lidijo S. Pred enim letom sem namreč v samozaložbi izdala debel in zabaven roman o življenju bančne uslužbenke, ki ob stiku z vsakdanom pristane na pokopališču svojih sanj. Za samostojno in trnovo pot pisateljice sem se odločila:
1. ker uživam v pisanju. Ugotavljam, da celo raje pišem kot govorim;
2. pisateljica si želim biti od mladih nog;
3. v meni se skriva na stotine različnih zgodb, zaradi katerih me bo razneslo, če jih ne bom spustila na svobodo;
4. ker me cenjene založbe navkljub 30-letni novinarski karieri niso prepoznale kot zanimiv pisateljski material, sem se odločila za samozaložbo. In se enkrat za spremembo nisem ustrelila v koleno. Hvala bogu, da sem poslušala sebe in ne drugih, kajti na koncu je vse skupaj izpadlo fantastično. Pri knjigi sem vedela samo to, da moram biti iskrena do kosti in da moram pisati po svojem občutku. Roman predstavlja veter, ki sem ga pihnila v svoj hrbet z namenom, da presekam lastno negotovost in še več pišem. Književnost je zame vedno bila umetnost zaradi umetnosti. Ko bralec prebere zgodbo, knjigo, pesem, se zaradi tega, kar je prebral, počuti lepo. Umetnost je lahko poučna in koristna, je družbeno angažirana, vedno postavlja velika vprašanja in daje odgovore (ali pa jih ne). Zame kot avtorico je najpomembnejše, da odpiram vprašanja o človeku, o nas samih. Kaj je to v nas in zakaj smo takšni, kot smo? Pisanje je zame postalo nuja, užitek, terapija, potreba in naravno kot dihanje. Na srečo so bralci in bralke roman krasno sprejeli, v knjižnicah je treba nanj čakati, kar pomeni, da znamo tudi ženske pisati zabavne in duhovite romane.
Celoten prispevek si lahko preberete v reviji Jana, št. 3, 17. 01. 2023.
