Eden izmed njih je ta, da sploh še pišemo na roko. Kako zelo pomembno je pisanje za boljšo kondicijo možganov, vemo. Spomnila sem se tudi navdušenja gospe iz društva Radi pišemo z roko, ko mi je zadnjič na knjižnem sejmu pripovedovala o tem. In jaz njej o tem, da vsako kolumno najprej napišem na roko in jo potem še popravljam ter dopolnjujem, ko jo prepisujem v računalnik. In o tem, da opazim, kako se mi spremeni pisava, če nekaj časa ne uporabljam te ročne spretnosti.
Še malo se moram vrniti k voščilnicam. Z Janekom sva skupaj prebrala prav vse! Besedilo z velikimi tiskanimi črkami je bral Janek, pisane pa sem brala jaz. Skupaj sva si potem še vsakega pošiljatelja priklicala v spomin tako, da je tudi Janek dobro vedel, kdo je Nataša, pa Max in Hanna, Rebeka, Andreja, Peter in Anica … To je tudi ena od priložnosti za ohranjanje Janekove spretnosti branja in ohranjanja besednega zaklada. Priložnost, ko je treba biti miselno aktiven. Večina otrok z downovim sindromom ima težave v verbalni komunikaciji, česar se dobro zavedajo. Ker so pri tem neuspešni, se radi temu izognejo.
Ampak včeraj sem ugotovila, da so prav vse voščilnice izginile s poličke v kuhinji, kjer so bile razstavljene in sva jih rada kazala najinim (sicer redkim) obiskovalcem. Kdaj so dobile noge? Mislim, da neko noč pred prvo polno luno v tem letu. In ker mene polna luna ne nosi tako močno kot mojega ljubega sorodnika, ne gre drugače, kot da mu pripišem tole nočno akcijo.
Samo dva vzroka sta lahko za to skrivnostno izginotje. Ker sva pospravila že vso novoletno kramo, je Janek morda sklepal, da k njej spadajo tudi novoletne voščilnice, in so najbrž zdaj nekje v škatli na podstrešju. No, to je vseeno manjša možnost od druge – nekdo se je malo prestrašil, da bi moral še enkrat prebirati vse skupaj.
Potem pa razmišljam in si tarem glavo: kako neki Janek tako zelo udomači kakšna (vsaj zame) nič pomembna opravila, kot so vedno iste preproge v kopalnici, in če jih ni, tudi spanca ni! In po drugi strani se tako hitro znebi, npr., branja?
Pa tudi kakšnega pogovora. Vsak dan ga v avtu čakam pred njegovo službo. Ko pride izza vogala, se še nekajkrat obrne nazaj proti delovnemu centru, opazim, da nekaj govori, včasih razburjeno pomaha … Mislim, da naredi svojo dnevno inventuro s službo in prijatelji. Potem hodi počasi in dostojanstveno do avta, kot da je tam položena kakšna rdeča preproga, hehe. Ko se spravi v avto, pa se smeje. Če bi ga vprašala, tako kot koga drugega, kako si, bi Janek rekel, dobro. No, kaj pa drugega!?
Preveč splošno vprašanje. Zato ga vprašam: »Kaj si danes delal v službi?« Malo pomisli in pravi: »Voščilnice.« No, decembra jih je res delal, te dni pa ne več. Malo se začudim temu, Janek premišljuje in potem pravi: »Nič nisem delal.« Dobro, no. Potem pa želim vedeti, kaj je jedel za kosilo. Ko je že tretji dan isti odgovor, pašta, še malo vrtam s vprašanji. No, potem pa riba. Če ni riba, je fin golaž. In čaj. In kruh. In torta. Torta? »O, kdo pa je imel rojstni dan?« ga vprašam. »Jaz, Janek,« pravi moj ljubi sogovornik.
In potem spet razmišljam o tem, ali bo na ta svoj jedilnik spravil še kaj novega. Ali morda s svojimi vprašanji samo utrjujem njegove rutinske odgovore? Mislim, da bom morala vseeno jaz nekaj spremeniti. Pustiti mu čas, da premelje in uredi svoje misli o času, ki ga je preživel med prijatelji?
Ker pa vem, da Janek zelo poredko sam začne govoriti o čemerkoli, bom vseeno še naprej ostala ena radovednica.
Celotno kolumne si lahko preberete v reviji Jana, št. 3, 17. 01. 2023.
