Tukdam pomeni stanje v globoki budistični meditaciji – in če človek dovolj dolgo ostane v tem stanju, postane Buda, verjamejo budisti. Zdaj se moramo samo še dogovoriti, ali je tak človek še vedno živ – mnenja so namreč deljena.
Malo mrtev, malo živ. V Mongoliji so pred osmimi leti odkrili v kravje kože zavito mumijo meniha v položaju lotosa. Ne, ne, ni mrtev, so rekli budisti, samo v globokem meditativnem transu je. Položaj njegovih rok naj bi nakazoval, da je še vedno živ.
Kdo je najdeni morda živi menih, niso zagotovo vedeli, nekateri so ugibali, da naj bi šlo za lamo Daši-Dorža Itigilova. Ljudski glas pravi, da je Itigilov leta 1927 svojim učencem povedal, da bo umrl in da naj njegovo truplo odkopljejo čez trideset let. Potem se je potopil v globoko meditacijo in umrl. Odkopali so ga leta 1955, pa potem spet leta 1973 – in njegovo truplo je bilo še vedno popolnoma ohranjeno. Pa so ga dali v krsto, polno soli, in pokopali nazaj. Tako so ga pustili vse do leta 2002, 75 let po smrti, ko so ga pred številnimi pričami znova izkopali. Truplo je bilo še vedno ohranjeno.
Januarja 2021 so na znanstveni raziskovalni platformi Frontiers objavili rezultate raziskave Project Tukdam – merili so možgansko aktivnost klinično mrtvih subjektov v tukdamu. Inštrumenti niso zaznali ničesar. Znanstveniki niso hoteli podati dokončne sodbe – možno je, so napisali, da so električni impulzi možganskega debla prešibki, da bi jih zaznali. Ampak za laično javnost so rezultati dovolj prepričljivi, da lahko zatrdimo: ne, ljudje v tukdamu po klinični smrti niso več živi.
Ne poskušajte tega sami doma. Mumificiranih trupel budističnih menihov so v Aziji našli že precej. Zakaj se je ohranilo telo Itigilova, si znanstveniki niso edini. Nekateri to pripisujejo mrazu, drugi omenjajo prehrano, nekdo je celo ugibal, da je imel gen, ki je preprečil razpad trupla. Večina menihov je bila mumificirana po svoji naravni smrti, nekaj pa se jih je v dolgem procesu mumificiralo samih. Ja, mogoče je. Ampak zelo težko.
Sokošinbutsu je uradni naziv za samomumifikacijo, več kot tisoč let staro prakso, ki jo poznajo na Japonskem, Kitajskem in Tajskem. Boli in je skrajno neprijetno, to je nekakšna mumifikacija pri živem telesu, ki naj bi dokazovala vrhunsko samodisciplino in pobožnost. Na stotine budističnih menihov je poskušalo, a samo osemindvajsetim je uspelo.
Prvih tisoč dni menihi jedo samo oreščke, semena, sadje in jagodičevje, so pa tudi izredno fizično aktivni, da se znebijo vseh zalog maščobe. Ampak to je še razkošno življenje v primerjavi z naslednjimi tisoč dnevi, ko jedo samo še drevesno lubje, borove iglice in koreninice. Tudi vnos tekočine polagoma zmanjšujejo. Proti koncu tega obdobja začnejo piti strupen čaj iz drevesnega soka, ki povzroča bruhanje in hitro izgubo telesne tekočine, hkrati pa učinkuje kot konzervans, ubija larve in bakterije, ki povzročajo razkroj trupla.
In potem po več kot šestih letih priprav še zadnje dejanje, menih se zapre v kamnito grobnico, ki je le za malenkost večja od njegovega telesa. Sedeč v položaju lotosa se potopi v globoko meditacijo. Zrak dobiva po majhni cevki. Vsak dan pozvoni in s tem svetu sporoča, da je še živ. Ko zvonec neha zvoniti, cevko odstranijo in grobnico zapečatijo. In potem spet mine tisoč dni, nato pa grobnico odprejo in pogledajo, ali se je menihu uspelo mumificirati. Če je truplo dobro ohranjeno, ga odnesejo iz grobnice v tempelj, kjer ga častijo. Na Japonskem so to prakso prepovedali konec 19. stoletja.
Celoten prispevek si lahko preberete v reviji Jana, št. 3, 17. 01. 2023.
