V temačne čase sodijo temačne vesti, in tudi te butajo ob nas na oceanski način. Sem pa oni dan na televiziji prvič uzrla še en posebej temačen prizor, ki se je v neenakih časovnih odmerkih potem ponavljal. Kazali so nam naše domove za stare s povsem novimi prizori, ki se v njih množijo. Kazali so nam in nam skoraj gotovo tudi bodo še naprej vse več praznih postelj v teh domovih, da, pokazali so nam že cele večposteljne sobe s samimi praznimi posteljami.
V penziji dlje kot v službi. Praznih postelj v domovih za stare nam ne bi smeli kazati že zato, ker prazne postelje razgalijo posteljnino, ki je sicer čista, a pred tem očitno že milijonkrat oprana in deluje uborno. A to je še znosno. Tisto, kar je docela neznosno, pa je njihovo pravo sporočilo, ki nam ga brez ovinkov tudi povedo: postelje v domovih za stare so vse bolj prazne, ker osebje iz teh domov vse bolj beži. Delo je plačano ušivo, čeprav je več kot naporno. Torej gredo. Kamorkoli že, vse je bolje kot tole tu. Gredo skupaj z novicami, da je prostih postelj za stare sicer vedno več, ampak ne zato, ker bi jih medtem kaj več zgradili. Te postelje so prazne, ker njihovih gostov nima več kdo negovati, hraniti, česati, preoblačiti in jim, vse bolj nebogljenim, pomagati še na tisoč in en primeren in mnogokrat tudi že nujen način. Kam z bolj ali manj nemočnimi starci, ki naj bi jih sicer polnili? Mladi so marsikdaj po službah od jutra do večera in za svoje starce sploh nimajo več časa. Dostikrat tudi potrpljenja ne, kar priznajmo. Naj jih poženejo na cesto? Kako dolgo in do kam se bo ta neznosni proces še vlekel in tudi stopnjeval, ne ve nihče. Občutki ob tem pa so ušivi, da bolj ne bi mogli biti, kajti vemo: ljudje živimo vse dlje in dlje, dočakanih devetdeset let ni nikakršen podvig več, vsak drugi ali tretji časopisni parte govori: v popolni žalosti, v veliki potrtosti sporočamo vsem, ki ste ga imeli radi, da nas je v starosti devetdeset let zapustil naš dragi in nepozabni tapata. Včasih bi bila to kar novica. Devetdeset let! Madona. Življenjska doba pa se, vse tako kaže, zadnja leta naglo viša. Farmacija si je visoko zavihala rokave in hiti. Ne samo na finančni pogon, seveda tudi na etičnega. Zdaj zdaj bomo prebili v penziji že več časa kot na delovnem mestu in računi se seveda ne izidejo več. In bo denarja počasi zmanjkalo. V bogatejših državah pozneje, v revnejših prej. Ali pa se morda to že dogaja.
Pokojnine je menda uvedel konec 19. stoletja Bismarck. Tedaj je bila v Evropi smrtnost mnogo višja kot dandanes in življenjska doba mnogo krajša. Menda je penzijo sploh dočakala manjšina prebivalstva, večina je pomrla še na delovnem mestu ali tik po upokojitvi in pokojnina v primerjavi z današnjimi časi in razmerami sploh ni bila kdo ve kolikšen denar. Danes je stanje s starimi časi povsem neprimerljivo in se še naglo slabša. Denarja za penzije že dramatično zmanjkuje.
Kaj storiti?
Dejansko je to vprašanje že dolgo ena od najneznosnejših eksistencialnih stisk, ki se nam obešajo za vrat, in misli, ki meze iz njih, so grde in nespodobne. A tu so, hočeš nočeš, in treba se je začeti z njimi načrtno in naglo ukvarjati. Prazne postelje domov za stare so le uvod v to neznosno problematiko, v eno od nič koliko neodgovorjenih vprašanj, ki se vse bolj silovito zgrinjajo nad človeštvo. Kje najti preživetveni denar za upokojence, ki si na delovnem mestu sploh ne zmorejo več zaslužiti dovolj visoke, čeprav hkrati uborne pokojnine? Doslej se pravega odgovora ni domislil še nihče. Draga slovenska vlada, zanima me, kje smo v tem pogledu pri nas? Nismo v prav dobri koži, ne? In to, da so v enaki slabi koži tudi mnogi okoli nas, pri tem ni čisto nobena tolažba.
Več v Jani, št. 52, 27. 12. 2022
