Posledice so bile seveda standardne in zapisane. Najprej dolga samica, po tistem močno poostren nadzor v mnogo manj prijaznih okoliščinah kot doslej.
Zgodilo se je na središčnem sprehajališču za arestante, na sorazmerno prostranem in skrbno zaščitenem in varovanem prostoru, kjer bi bila že sama misel na pobeg norost; in vseeno se je zgodil. Pobegnil je nekakšen slehernik: brezimen zapornik, ki je že nekaj časa prestajal kazen in ni doslej menda z ničimer posebej opozarjal nase. Kar nenadoma, brez opozorila in povsem nerazumljivo, se je nekako splašil in začel vpričo vseh lesti čez ograjo, na videz v svobodo. Na videz pravim zato, ker je bilo dogajanje tisti hip, ko se je začelo, obsojeno na nagel konec: povsod okoli njega množica ljudi, kup policistov, stražni stolpi s posadko ali vsaj nekaj, čemur bi lahko pogojno rekli stražni stolp. Komaj je dobro začel, že so ga sklatili kot muho. Ampak poskus pobega je poskus pobega, če te dobijo čez pet ur ali čez tri minute. Ista pašta. Posledice bodo drastične in skrajno neprijetne. Bivanje v zaporu si je nesrečnež ali norec s tem hudo poslabšal.
Seveda se je za kratek čas pomislilo, zakaj je to sploh storil. Malce je prevladala teorija o zajebu, o norem in neprištevnem šaljivcu; a njegovo dosedanje bivanje v arestu ni doslej po ničemer izstopalo, zato je bežna anekdota o skrajno nenavadni dogodivščini pri priči ugasnila v pozabo.
Meni pa še vedno ne da miru: zakaj kdo normalen kaj takega sploh stori, še posebej če je bil doslej povsem obvladljiv in prilagojen?
To je najbrž, seveda ugibam, stvar hrepenenja. Skrbno nadzorovanega in pritajenega hrepenenja po svobodi, po svetu in življenju brez žice okoli sebe. Po tem, da bi spet, vsaj za kratek čas, začutil hlad dreves in gozda okoli sebe, da bi se lahko obračal na vse strani sveta, kamor bi mu segel pogled, in ga pri tem ne bi ustavile žica in ograje in straže in oči sozapornikov, ki jih počasi ni zmogel več prenašati. In ptice in lajež psov, morda tudi lajež lastnega psa, ki mu je bil odvzet takrat, ko so mu vzeli tudi svobodo. Kaj pa jaz in vi, kaj sploh vemo, kako je človeku, ki mu vzamejo svobodo in ga zapro v neki ograjen in skrbno varovan prostor, od koder najbrž ne bo mogel oditi še zelo dolgo? Ne tako redko se zgodijo povsod okoli nas hude reči, tudi umori, ker nekdo ne more več brzdati sebe in svojih čustev. In če lahko iz tega človek kar pogosto nesmiselno mori, zakaj ne bi iz silne potrebe, iz neznosnega hrepenenja tudi nesmiselno bežal? To je, vsaj zame, podobno duševno stanje in nobene potrebe ni, da bi ga interpretirali kot zajeb, ali neslano šalo, ali bedastočo kar tako.
Ne splača se še naprej mleti o tem, saj nobenega več ne zanima. Meni pa se zdi zelo žalosten, zelo nesrečen pripetljaj.
Grem k središčni temi: kaj imata skupnega Števerjan in Štirje kovači? Seveda imam v mislih dve manifestaciji vrhunske narodno-zabavne glasbe: prvi se odvija med neskončno ljubkimi vinskimi griči, ki obdajajo prisrčno slovensko vasico Števerjan z 807 prebivalci na italijanski strani Brd: morda je danes večji za nekaj duš, morda za kako dušo manjši. Uradno se mu pravi San Floriano del Collio, čemi pa, kot rečeno, na italijanski strani meje na skrajnem severozahodu Furlanije - Julijske krajine in izvaža znamenito domače vino na vse štiri strani sveta. No, morda ne ravno sveta, daleč po Evropi pa gotovo. Gre torej za slovensko vas v Italiji, kjer se je leta 1971 prvič zgodil festival narodno-zabavne glasbe in se pri priči prikupil neštetim ljubiteljem tovrstne glasbe. Tako je takoj postal tradicionalen in v prvih dneh julija se je letos zgodil že devetinštiridesetič: prihodnje leto bodo slavili petdesetletnico. In čeprav sem mestni škric in namočena do vratu v klasično in celo komorno glasbo, sem dvakrat ali trikrat doslej čisto brez težav gledala prav festival v Števerjanu: odlikuje ga neka nepokvarjena, preprosta prisrčnost in nedolžnost, ki so jo drugi narodno-zabavni festivali že zdavnaj izgubili. Letos je tam zmagal ansambel z obupnim imenom in dobro glasbo Zadetek, ki je zagodel in zapel Mamimo pesem. Mamina pesem je seveda obsojena na uspeh, to je logično že iz naslova.
Štirje kovači pa so seveda legenda, podobna Avsenikom ali Slakom. Godejo in pojo nam že 65 let, začelo se je s štirimi godci, ki so bili zaposleni v kovaški industriji, pa so se našli, se združili in zapeli v svojem ansamblu. Drugo je zgodovina.
In zakaj sploh pišem o njih? Zato, ker je oni dan premier Šarec malce obotavljivo spregovoril o njih. Zdelo se je, da mu je majčkeno nerodno, ko je urbi et orbi priznal, da ima najrajši od vsega narodno-zabavno glasbo in od vse narodno-zabavne glasbe prav Štiri kovače in festival v Števerjanu. Ter da je tam že bil in bo tja še hodil, ker ga to srčno veseli.
Ježeš. To je bilo v bistvu prav pogumno priznanje. Šarec uraduje v najbolj urbanem kotičku domovine, v ljubljanski vladni palači, in kakšen je pogled mestnih, še posebej prestolničnih škricev na podeželski tingeltongel je vsem kristalno jasno. Prestolnica vzvišeno in navzdol zre na vse, kar ni plemenita klasična glasba, ali vsaj jazz, ali zelo zanimiva avantgarda. Štirje kovači? Števerjan? Kakšen grozen poden! V očeh elite je s tem priznanjem veliko izgubil. In na podeželju seveda pridobil. Ali je bilo to pametno, modro, ali bi bilo bolje, da bi o tem molčal, ne bom ugibala. Se pa rahlo nagibam k prepričanju, da ni slabo, če si kot premier zlasti v politični podrtiji, kakršna je Slovenija, razorožujoče odkrit. Naj torej živi Števerjan! In naj Kovači prehitro ne pomro!
Zarja/Jana, št. 32, 6. 8. 2019
