Zgodbe

Od Vevč do Avstralije

Jelka Sežun
6. 8. 2019, 23.00
Deli članek:

Že dolgo nas nagovarjate, naj vam povemo kaj o uredništvu, ki ustvarja Zarjo. Pravzaprav Zarjo/Jano (nismo se še čisto navadili na novo ime, veste). In smo, vedno ustrežljivi, za vas sledili rojstvu revije od spočetja v uredništvu pa vse do takrat, ko jo vi vzamete v roke. Ustavili smo se na vseh postajah in prešteli vse ljudi. Ste vedeli, da je pri ustvarjanju revije, ki jo pravkar berete, sodelovalo okrog sedemdeset ljudi? Pa nismo vseh tistih, ki jo potem spravljajo do vas, vseh voznikov in poštarjev, še niti začeli preštevati.

šimen zupančič
...

Tole so običajne postaje nastajanja časopisa: uredniški del, grafična priprava, tisk, vezava in distribucija. Toda Zarja/Jana ima  še eno skrivno sestavino, eno tajno postajo, ki je, tako mislimo, skrivnost našega uspeha. Ki je, smo trdno prepričani, bistvena za nastanek revije. Še nikoli je nismo nikomur razkrili, ampak vam bomo prišepnili. Ne širite tega okrog, bognedaj, da se razve.

Imenuje se kava.

Uredništvo. Zarja/Jana, ki jo držite v rokah, je začela nastajati prejšnji ponedeljek – kakšen članek, za katerega je bilo treba zbobnati na kup veliko sogovornikov ali uloviti kakšnega težko ulovljivega, pa morda že prej. Poleg štirih zaposlenih novinark uredništva v ljubljanskih Vevčah, ki napišejo (vsaj) po dva članka plus rubriko ali dve – ne, res nam ni dolgčas –, nam članke, rubrike, kolumne pomaga napisati in poslikati še vojska honorarnih sodelavcev. Z vsebinami moramo napolniti sto strani. Minus tiste, ki jih napolnijo v nekem drugem oddelku. Z oglasi. Z njimi uredništvo nima čisto nič.

Premalo nas je v uredništvu, da bi se lahko vsaka od nas specializirala za eno temo, ne moremo si razdeliti področij, ti pišeš zdravstvo, ti gospodarstvo, ti vreme in ti jasnovidke. Vse se moramo spoznati na vse. Dvakrat na teden doktoriramo, tako rekoč. Iz stvari, o katerih smo še na začetku tedna vedele malo ali nič, tja do četrtka smo pa že skoraj specialistke.

Kje najdemo teme? Vsepovsod. Novinarstvo je, kot pogosto pravijo, način življenja, to ni služba od osmih do štirih, to je delo, ki je vsako uro vsakega dneva s tabo in ti šepeta v uho. Tudi kadar greš v prostem času na izlet, kadar srečaš zanimivega človeka, kadar prebereš dobro knjigo, gledaš zanimivo oddajo, kadar si priča dogodku, ki te vznemiri, se zdrami tisti tečni glasek, ki ti venomer prišepetava: bi bilo tole za članek? In moraš potem o tem prepričati še urednico. Ki jo popolno opiše citat legendarne urednice Anne Wintour: »Iščem močne ljudi. Ne maram tistih, ki rečejo ja vsemu, kar pravim. Jaz hočem ljudi, ki se znajo tudi spreti, se ne strinjati in imajo stališče, ki se odraža v reviji.« No, naša hoče isto. In imamo tako tri pisarne, dve majhni in eno veliko, polno ljudi s stališči. In z močnim nagnjenjem do kave in čaja.

Tole je pot, ki jo prepotuje vsak članek: urednica in novinarka se dogovorita za temo, lahko je predlaga ena ali druga–novinarka si poišče sogovornike in prostega fotografa–napisan članek najprej prebere urednica–za njo lektorica–nato ga dobi v roke oblikovalka, ki na stran razporedi tekst in fotografije, ki jih je izbral urednik fotografije–na strani postavljenega prebereta avtorica in korektorica–potem nanjo vrže kritično oko še urednica–oblikovalka vnese popravke, in ko je vsa revija na kupu, jo pošlje v tiskarno. Prva postaja se dogaja v ponedeljek dopoldne, zadnja se zaključi v petek pozno zvečer. Če je naslednji teden kakšen praznik, je treba končati dan prej. Če je praznik tisti teden, imamo za delo dan manj. Kakor obrneš, je dan manj. Ne pomeni, da manj delamo, samo tisto, kar delamo, moramo narediti hitreje. V štirih dneh namesto v petih. Včasih v treh, če so prazniki še posebej tečni. Nismo prvi, ki pridejo v službo. Smo pa pogosto zadnji, ki odidejo.

Vsaka številka, ki izide, je mali čudež, je trdo priborjena zmaga smisla za humor in vztrajnosti nad pasjimi bombicami življenja. En tak luštkan neverjeten čudež – po tistem, ko je šlo kaj narobe (vsak teden gre kaj narobe), po tistem, ko si pulimo lase, da bo vse zanič, se nazadnje dobro konča. Vsak teden. Mi mislimo, da zato, ker gremo zjutraj na kavo in dober čvek. In ker si skoraj vsak dan v uredništvu skuhamo čaj, potem pa posedemo okrog nizke okrogle mizice na žoge, na koše za smeti, včasih celo na kakšen stol, in se pogovarjamo. In se smejimo. Žogamo se z idejami, si jih podajamo, jih mečemo v vesolje in čakamo, kaj bo padlo dol. Včasih prileti kaj zares neverjetnega.

Prava skrivnost, pa je, mislim, tole: zaupamo si in radi smo skupaj, čeprav si ne bi mogli biti bolj različni. Toliko smo že dali skozi, da bi nas že zdavnaj razneslo na vse strani neba, če ne bi šli vsak dan, tudi takrat, ko se Jani-Zarji-Zarji/Jani na polno dogaja (in kdaj se ji ne?), v službo z zavestjo, da so tam ljudje, ki te imajo radi. Tudi kadar si tečen kot driska. Bomo že kako. Skupaj.

Slišano oni dan v uredništvu: urednica novinarki, ki ji je pravkar naložila tri nemogoče stvari še pred zajtrkom: »Pojdi na kavo! Pojdi na dve! Pojdi na tri, če kaj pomaga!«

Oh, pa še kako pomaga. Samo res ne povejte nikomur.

Več v Zarji št. 32, 6,8,2019