Res ste v dilemi, a treba bo zagristi v rešitev.
Srečanje z drogo je neizogibno
Ne smemo si zatiskati oči – droga je med mladimi prisotna. Starostna meja uživalcev drog se počasi, a vztrajno niža, kar je dodaten problem. Nižja starost otroka, ki eksperimentira z drogo, pomeni večjo osebnostno ranljivost in ogroženost. Srečanja z drogo sinu ne morete preprečiti, lahko pa mu pomagate pri odnosu do nje, saj bo samo od njega odvisen izid tega srečanja. Samo prepoved ne bo zalegla – morda bo pri že tako upornem mladostniku povzročila le upor.
Zadostna informiranost
Verjetno so danes mladostniki celo bolje poučeni o posameznih vrstah droge kot njihovi starši, manj pa o potencialnih nevarnostih. Več boste vedeli o drogah, lažje se boste pogovarjali o njih. Nikar naj vas ne popade panika.
Zasvojenosti je več vrst – tudi odvisnost od televizije, čokolade, kave spada sem. Razlika je le v tem, da pretirano uživanje čokolade pokaže svoje posledice na bokih, ukvarjanje z drogo pa spremeni življenjsko filozofijo.
Droga je nevarna, ker pomaga sprostiti marsikatero zavoro in vzbudi utvaro zabavnosti, družabnosti in dobrega počutja. Svet postane začasno lepši, dolgočasje pregnano in samozavest višja. To je bližnjica do psihične odvisnosti. Res je, da v naši družbi podobno vlogo igra tudi alkohol, ki je ne le dovoljena, ampak celo spodbujana snov, saj nobeno praznovanje ne mine brez njega. Droga in alkohol pomenita beg iz neprijetne resničnosti in zatekanje v navidezni svet ugodja.
Pomaga dobro poznavanje otrokovega sveta
Strah se prikrade, ker se mladostniki že izvijajo izpod družinskih peruti in starši nimajo več toliko neposrednega nadzora nad njimi – ostane jim le upanje, da so z dosedanjimi vzgojnimi posegi dobro pripravili teren. Poleg tega je to obdobje, ko postane družba vrstnikov izjemno pomembna in je otrok za priznanje vrstnikov včasih pripravljen stopiti čez svojo mejo. Najpogosteje sta osnova za eksperimentiranje z drogo radovednost, pa tudi socialni pritisk vrstnikov.
Od sinovega splošnega odnosa do sveta je odvisno, kako bo dovzeten za droge. V večji nevarnosti, da ji podležejo, so nesamozavestni in negotovi najstniki, pa tudi tisti, ki so precej prepuščeni samim sebi.
Starši, ki otroke spremljajo in jih dobro poznajo, hitreje začutijo, kadar se njihovo vedenje začne spreminjati. Res pa je, da je že puberteta sama povezana z velikimi spremembami – včasih se staršem zazdi, da svojega otroka in njegovih odzivov sploh ne poznajo več.
Vedeti morate, s kom se sin še druži, kje in kako preživlja svoj prosti čas. Pri točnem prihajanju domov imejte postavljene trdne meje. S sinom se veliko pogovarjajte, ne le o tematiki drog, ampak na splošno o željah, potrebah in o odnosu od sveta. Nujno je ohranjanje dobrega in osebnega stika.
Klic na pomoč?
Sina spodbujajte k razmišljanju s svojo glavo in njim preigravajte možnosti, kako se postaviti zase in kako reči »ne«. Pomembno je, da ima otrok zgrajene strategije, kam se obrne po pomoč, ko mu je hudo, in kako se spopada z neprijetnostmi, na katere naleti v življenju.
Pogovarjajte se tudi o naklonjenosti vašega sina do prijatelja in iz tega izpeljite, da prijatelj potrebuje pomoč. Če sin sam tega ne zmore, je dobro, da ponudite svoje posredovanje pri prijateljevih starših, na kar ste že sami pomislili.
Sin je najbrž prepričan, da si bo sošolec mislil, da ga je zatožil, če bo njegov odnos do droge prišel na plan. Verjetno je takrat zelo ustrezno, da se temeljito pogovorite o razliki med tožarjenjem in med skrbjo za drugega in tudi zase. Morda vas sin prav kliče na pomoč, ker se sam ne znajde več. Mislim, da je informacija staršem ali pa šolski svetovalni službi umestna.
Morda vam bo pri odločitvi, komu povedati in ali sploh komu, pomagalo, če se sami postavite v položaj, da bi bil vaš sin zapreden v svet droge in alkohola in bi se neka druga mama odločala, ali povedati ali ne. Seveda pa morate biti pripravljeni tudi na negativne odzive, to spada zraven.
Lepo, da sinu zaupate, a samo zaupanje ni dovolj – malo mora biti tudi preverjanja, ki pa nikakor ne sme prerasti v popolno kontrolo. Nenehen nadzor povzroči pri otrocih upor, prav tako pa omejuje razvoj lastne odgovornosti. Težko je loviti ravnotežje med popolnim nadzorom in prepuščanjem odločitev mladostniku, saj ta potrebuje kombinacijo varnosti, ljubezni in dovolj trdnih meja. Kar pogumno in veliko uspeha!
Eva Hrovat Kuhar je mama dveh otrok, univ. dipl. psihologinja, družinska in vedenjska terapevtka, tudi avtorica razprodane knjige Izziv poroda.
Vprašanja v zvezi z vzgojo otrok lahko pošljete na naslov našega uredništva: JANA, DELO REVIJE, Dunajska 5, 1509 Ljubljana ali po elektronski pošti janasvetuje@delo-revije.si, oboje s pripisom »ZA EVO HROVAT KUHAR«.
Piše: Eva Hrovat Kuhar Jana št.2, 12.1.2010
