Ljudje

Ne stradam, jem prano!

Jana
18. 1. 2010, 00.31
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.58
Deli članek:

Dr. Mira Omerzel Mirit je doktorica etnomuzikoloških znanosti, ki menda edina v Sloveniji že deset let ne je navadne hrane, ampak se hrani s prano, torej s kozmično energijo.

Dr. Mira Omerzel Mirit je doktorica etnomuzikoloških znanosti, ki jo je življenje z izkušnjami popeljalo v zaznavanje drugih ravni bivanja. Je ustanoviteljica Vedune, katedre za razvoj zavesti, duhovno samozdravljenje in samouresničenje ter vodja istoimenskega ansambla za transcendentalno izkušnjo slišnega in neslišnega zvoka. Je kozmična telepatka, odprta širjavi kozmičnega polja, ki menda edina v Sloveniji že deset let ne je navadne hrane, ampak se hrani s prano, torej s kozmično energijo. Z mnenjem nevernežev se ne obremenjuje in tudi nikomur ničesar ne vsiljuje. Raje je na voljo tistim, ki so v sebi začutili, da so na energijski ravni pripravljeni storiti korak naprej od tistega, kjer so.

 

 

Ste ženska številnih talentov, najbolj presenetljivo pri vas pa je, da menda že deset let nič ne jeste oziroma živite od kozmične energije. Ali nam lahko to razložite?
Ni res, da ne jem, ker jem kozmično energijo, prano. Vsi ves čas plavamo v oceanu energije, ampak je ne zaznamo, ne vidimo in ne znamo uporabiti. S tem ko očiščujemo svoja telesa in širimo svojo zavest, toliko bolj vidimo okoli sebe, toliko bolj slišimo in toliko bolj se zavedamo, kaj se dogaja.
Pa lahko razložite, kako je mogoče, da materialno telo lahko obstaja brez materialne hrane in živi od duhovne, če vsi vemo, da je hrana osnovna človekova potreba za preživetje?
Naš miselni vzorec je tak, da jemo zato, da živimo. V resnici pa je to samo v naši glavi. Vse, kar se dogaja v našem življenju, se dogaja v naših glavah, v naših mislih. Če mislimo, da nekaj ne obstaja, tega pač ne bo. Ko sem to začela proučevati in po tej poti intenzivno voditi samo sebe in tudi svoje najbližje, ki so to hoteli, sem ugotovila, da je to zelo zanimiv sistem. Ko sem proučevala razne tradicije pri različnih civilizacijah, ki še ohranjajo to navado, sem prav tako naletela na obliko pranojedstva kot na obliko samourejanja in samorazvoja.
Torej lahko vsakdo, ki nekako odmisli lakoto in se mu uspe prepričati, da ne potrebuje hrane, postane pranojedec?
Če bi si vi zdaj le želeli, da nočete več jesti in da greste na prano, nimate veliko možnosti. To je stvar našega zvenenja, odzvanjanja. Če že sozvenite s kozmosom in ga tudi sprejemate kot zelo pomembno esenco, ki obdaja človeka, potem bo ta tudi zaživela v vaših mislih. Kamor gre pozornost, tja gre energija. Kjer je vaša miselna pozornost, tam se nekaj dogaja. Če sprejemate kozmični vir kot izvor življenja in ne zamahnete z roko, češ, to ni vse skupaj nič, potem se vam začne dogajati čudežno, tudi pranojedstvo.

Kako poteka hranjenje s kozmično energijo?
Bistveno pri pranojedstvu je tisto, kar je sodobni človek pravzaprav večinoma že izgubil, to je povezanost s kozmosom. Povezanost z virom življenja in življenjem samim. Kdor v svoji zavesti vzpostavi to povezanost s kozmičnim, doživi občutek, da nismo ločeni in osamljeni. Nismo egocentrična bitja, ki moramo ves čas nekaj delati po svoji zamejeni pameti. Smo kozmični otroci duše, z duhom in s telesom v tem prostoru in času, vendar ločenost kozmosa od Zemlje ne obstaja. Ko enkrat v zavesti povežemo oboje, potem se odpremo v to kozmično juho, ki nas lahko tudi hrani.
Kako vi občutite to kozmično celovitost? Kakšni so ti občutki?
Ko sprejmete to kozmično-zemeljsko celovitost, postanete del kozmosa. Samodejno ste povezani z veličastnim in mogočnim poljem življenjske energije, plavate v njem in zajemate iz njega. Začne se dogajati alkimija neštetih frekvenc, ki prihajajo iz kozmičnega vira. Alkimija kot spajanje neslišnih zvokov in vibracij s fizičnim svetom. Vsako našo celico namreč sestavljajo superstrunice, ki imajo spomin, ki odzvanjajo in se tudi svetijo v svetlobi zvoka. Sestavljene so torej iz zvoka in svetlobe, primarneje iz zvoka, kajti svetloba izhaja iz zvoka. Tudi misel, čustvo ali ideja je zvok. Naše celice zvenijo glede na to, kakršna znamenja jim pošiljamo. Vsaka celica ima svoje strunice, ki se uglašujejo po tem, kar se dogaja v naših glavah in v kozmosu. Tudi frekvenčno valovanje prihaja iz kozmosa in mi zvenimo z njim. Če mu le dopustimo pot. Bolj zavestno ko hodimo po poti duhovnega razvoja, več nevidnega »bencina« iz kozmosa sprejemamo in manj potrebujemo trde hrane, ki ji pravim trdo gorivo.
Pa kdaj sploh začutite lakoto?
Ne, lakote ni. Vse, kar potrebujem, dobim iz kozmosa.
In hrana vam tudi ne diši? Kaj bi se zgodilo, če bi tukaj pred vami začela jesti?
Telo se leta prilagaja na nove možnosti in za to potrebuje čas. Jaz sem na prani že desetletje in hrana mi še prijetno zadiši, saj je okus vezan tudi na čustva. Če bi se v meni ravnovesje nenadoma porušilo, bi se spomin na leta prehranjevanja, ki so zapisana v naših celicah, hipoma obudil in hrana bi mi znova zadišala. Ampak meni telo uživanja navadne hrane ne dovoli več, ker se je navadilo na drugačno in subtilnejšo hrano. Če bi zdaj kaj pojedla, bi poleg tega, da bi vse izbruhala, tudi hudo zbolela. Ko sem pol leta po prehodu na prano poskusila žlico marmelade, je bila prava katastrofa. Vendar je bilo to znamenje, da telo življenje brez hrane zmore, duša pa hoče. Moj organizem ni več sprejemal te hrane, slabo mi je bilo, bruhala sem, kot da bi se bila zastrupila. Ne vem, ali bi preživela, če bi popila skodelico kave!
Pri hranjenju s kozmično energijo meditirate ali morda zrete v vesolje?
Ne, to ves čas spontano teče in ni potrebna nobena meditativna tehnika.
So kakšne razmere boljše, recimo podnevi, na svežem zraku?
Veliko več prane je v čistem prostoru, na svežem zraku, zunaj mest, na deželi … Tam lahko dosežete tudi večjo vitalnost in harmonijo z naravo. Zelo pomembno pa je, da ne presežem svojih zmogljivosti. Moje zmogljivosti so zdaj vsaj dvakrat večje od prejšnjih (z navadno hrano) in tudi od večine ljudi, saj zaradi hranjenja s prano lahko spim samo po tri, štiri ure in potem delam po trinajst, štirinajst ur skupaj. Energija, ki bi jo porabila za presnovo hrane, mi ostaja za kaj drugega. Velikokrat se šele potem zavem, da je to kljub vsemu preveč. Včasih me zaustavi šele nenadna utrujenost in takrat se vendarle moram za nekaj ur usesti in počakati, da se telo spočije in da energija spet nemoteno teče.
Kako ste pravzaprav postali pranojedka?
Pranojedstvo se mora zgoditi spontano. Mene je doletelo leta 1994. Takrat sem se že kakšnih 15 let zelo intenzivno ukvarjala z duhovnostjo. Proučevala sem razne tehnike transcendentalne meditacije, jogijsko levitacijo, moč kristalov in zvoka. Vse to mi je razširilo področje zavedanja. Nekega dne na vsem lepem nisem mogla nič več pojesti. Vse, kar sem dala v usta, sem izbruhala. In to je trajalo 16 dni. Seveda so me moji zvlekli k zdravniku, ker so se zelo ustrašili zame. V diagnostičnem centru Bled so ugotovili, da je z mano vse v redu. Jaz pa takrat še nisem vedela za to, da je življenje brez hrane mogoče. Šele srečanje z Avstralko Yasmuheen, ki že od leta 1993 živi tako, mi je odprlo oči in takrat sem ugotovila, da je bilo to pravzaprav to.
Tako kot Yasmuheen tudi vam verjetno veliko ljudi ne verjame, da ne jeste hrane v našem znanem pomenu besede. Kaj jim porečete?
To je njihov problem. Ne obremenjujem se z njihovim mnenjem in tudi nikoli nikomur ničesar ne vsiljujem. Na tem planetu smo glede na širjavo (ali ozkost) zavesti zelo različni ljudje, ki se učimo voziti skozi življenje na vsaj devetih ravneh zavesti. Eden živi na prvi, drugi na deveti, tretji na šesti ravni ... Vsakdo zato vidi svet skozi svoja očala. Tistemu na prvi, zelo materialni ravni, ne morete pripovedovati o deveti! Nesmiselno se je truditi in vsem po vrsti odpirati ravni zavedanja, saj vsakega že samo življenje prisili, pa naj bo to z bolečino, boleznijo, revščino ali s hudo izkušnjo. Ko dojame sporočilo, bo prešel na drugo razvojno stopnjo zavesti. Vse civilizacije poznajo duhovne učitelje, ki ljudem pomagajo ozaveščati še neodkrito, da takrat, ko sami želijo, preidejo z ene ravni na drugo, vse do cilja, to je prebujene ali razsvetljene kozmične zavesti. Vsakdo naj sprejme tisto, kar misli, da lahko, vsiljevanje pa samo zapre to pot. K meni v šolo za samozdravljenje in samorazvoj pridejo samo tisti, ki so začutili v sebi, da jim morda lahko odškrnem vrata, da stopijo naprej od tam, kjer so. In nato s pogovori in z orodjem, ki jim jih dajem, to lahko tudi storijo.
Vsekakor pa pranojedstvo ni shujševalna dieta ali varčevanje z denarjem?
Ne. Če hoče kdo s tem shujšati ali privarčevati, pranojedstvo ni rešitev zanj. Opozorila bi tudi, da je po tem, ko je bila Yasmuheen prvič v Sloveniji in predavala širši javnosti, marsikdo hotel stopiti po tej poti, preizkusiti ta izziv, toda ljudje pogosto niso bili dovolj zreli za ta podvig in se je zatem dogajalo marsikaj mukotrpnega. Če se stvar zgodi spontano in globoko v sebi čutite, da je čas, in če lahko sprejmete svojo, zemeljsko in kozmično vodstvo, potem se lahko vzpostavi pranojedski način življenja. Sicer je to navadno stradanje. V nekaj dneh ti lahko odpovejo ledvice, vse vas boli zaradi zastrupitve in pomanjkanja tekočine in hudo lahko zbolite. Zato to zgolj miselno namero odsvetujem. Dokler ne postanete tako intuitivni in telepatski, da zaznavate sporočila iz vesolja, se tega ne lotevajte. Na svojih predavanjih pranojedstva nikoli ne propagiram, ampak vedno opozarjam na morebitne škodljive posledice. Zadeva je dandanes namreč postala silno modna in kaj hitro, že kak mesec dni po tem, ko so nekateri ta način poskusili, so naglo spet padli nazaj, saj niso mogli držati te ravni zavesti.
Kakšen je vaš odnos do mesojedcev oziroma do ljudi, ki so, kot pravite, v disonanci s kozmično harmonijo?
Proces razvoja zavesti se kaže tudi v načinu prehranjevanja. Dokler ostajamo na stopnji mesojedstva, to pomeni, da smo sami sebe zagradili. Kajti telo za razgrajevanje in razstrupljanje potrebuje ogromno energije, meso gnije v črevesnih divertikulih in iz tega pogosto nastaja rak, kar so zdravniki že zdavnaj odkrili, vendar tega ne obešajo na veliki zvon. Mesojedi človek tudi porabi več energije, kot jo z mesno hrano dobi. Vsaj 50 odstotkov energije se porabi za presnovo mesa, škroba, sladkorja ... Če gremo na lažjo hrano, ostaja čedalje več energije, kar pomeni, da jo lahko ustvarjalneje porabimo. Očistimo si telo in misli, nismo več tako utrujeni, spimo sicer vedno manj, smo čedalje ustvarjalnejši ...
Ali torej mi, ki jemo meso, nismo sposobni spoznati tega dela kozmosa, ki ga vi občutite?
Vsakdo je verjetno tudi kdaj sam pri sebi opazil, da se mu pri prehranjevanju postopoma dogajajo spremembe, da je včasih jedel morda več, potem čedalje manj ali lažjo hrano in da mu meso čedalje bolj smrdi. To pomeni, da v človeku poteka razvojni življenjski proces. In ko se dvigujemo na vedno bolj subtilne ravni, smo tudi čedalje bolj dovzetni za kozmično energijo.
Ampak ali ni človek kljub vsemu po naravi tako mesojedo kot rastlinojedo bitje?
To, kar večina ljudi je danes, je katastrofa. Še manj kot pred stotimi leti so jedli meso samo za božič ali veliko noč, drugače pa kaše, sadje in zelenjavo, veliko žit in zelo zelo malo mesa. Tudi z etičnega vidika je mesojedstvo sporno. Klavniško ubijanje živali je zelo brezčutno in živali, ki so zelo intuitivne, vse začutijo vnaprej. Adrenalin strahu se sproža v kri in ni ga mogoče izničiti ne s pečenjem in ne s kuhanjem. Človek, ki zaužije meso, ta adrenalin dobi v svoje telo! Zato je med ljudmi toliko agresije in jezljivosti. Tudi jaz sem bila mesojedka, moji starši so me hranili tako kot drugi, na srečo samo z belim mesom in ribami. Ko sem že pred desetletji v svoji prehrani opustila meso, sem bila presenečena, kako drugače sta zazvenela moje telo in misel. Kako drugačni občutki so me preplavili. Izginil je občutek ogroženosti.
 Ste tudi kozmična telepatka. Kaj to pomeni?
S kozmično telepatsko občutljivostjo želim pomagati ljudem, da bi tudi z mojimi izkušnjami in sporočili lažje šli po poti sprememb. Svoja potovanja med Aboridžine, Indijance, filipinske kirurge, jogije in lame, indonezijske balijane, sibirske šamane ... – vsako leto me namreč kam odnese – izkoristim za to, da raziščem njihovo modrost, ki je preživela, in da nenapisano, ki še vedno živi, posredujem tudi sodobnikom, ki to modrost enako potrebujejo kot naravna ljudstva ali naši planetarni predniki. Ko se nekdo odpre tej širjavi kozmičnega polja, zasliši zvok zemlje in zaznava vibracije, ki prihajajo od zvezd, planetov in galaksij. Skozi te vibracije je mogoče slišati, kaj se dogaja v ljudeh in na planetu.
In kaj se dogaja oziroma kaj se bo dogajalo v prihodnosti?
Smo v času velikih sprememb, takšnih ni bilo že tisočletja. Dogajata se duhovna evolucija in revolucija. Vse, kar je nezrelo in ne dovolj ljubeče, mora razpasti. In to tudi razpada. Tudi skozi bolečino. Kajti novo rojstvo se vedno dogaja iz nečesa, kar mora oditi, da lahko nastopi novo. Vendar staro še ni odšlo, novega pa še ni. Zato smo pogosto zmedeni in se počutimo, kot bi bili v centrifugi. Vsi, ki smo z vsem srcem in dušo zapluli v duhovno ozaveščanje, se veselimo trenutka in novega, ker vemo, da se svet spreminja na boljše.
No, končno nekdo, ki ne napoveduje katastrofe, ampak je bolj optimističen!
Ja, a svet bo boljši samo takrat, ko bomo presegli zamejitve, in to ne s turobnimi mislimi, ampak nasprotno – s sprejemanjem in radostjo. Sprašujmo se, kaj naj naredimo, da bo svet boljši. Kako naj se ljubezniveje vedemo do soljudi, kako razumeti živali in ali imamo dovolj sočutja do vseh živih bitij? Pri odpiranju teh sposobnosti se zelo zavedam svoje vloge, vem, da moram svoje znanje in izkušnje posredovati naprej, saj je zdaj čas, ko ljudje vse to čedalje bolj potrebujejo. Doslej sem bila bolj tiho in sem bila na voljo samo tistim, ki so prišli do mene. Zdaj pa čutim, da moram to starodavno modrost, ki je danes pozabljena in prezrta, predati naprej. Vem, da delam stvari, ki bodo v prihodnosti zanimale veliko več ljudi, kot jih danes. Kajti človek mora popolnoma spremeniti svoj način razmišljanja, če hoče preživeti.

 

Tekst: TINA HORVAT, tina.horvat@delo-revije.si, foto: JAKA KOREN

 Objavljeno v Jani št. 3, 19. 1. 2010