Dovolj mi je te nove slovenske kapitalistične folklore: bifejev in restavracij, ki človeku ne postrežejo s kozarcem vode iz pipe. »Šefi pravijo, da se z navadno vodo ne zasluži.« Greed is good, pogoltnost je zakon. Dobrodošli v Sloveniji, d. d., inkarnaciji satire Živalska farma (George Orwell, Animal Farm, 1945).
Na ta problem drugje po svetu, z redkimi izjemami, nisem naletela, v Sloveniji pa so se po osamosvojitvi pojavili lokali, ki nočejo postreči s kozarcem navadne vode. »Po veljavni zakonodaji,« me obvešča kabinet premierja države, »je tako vedenje gostinca zakonsko legitimno in temelji na poslovni odločitvi gostinca.«
Zakonodajo moramo spremeniti. V Zdravilišču Dobrna gostu ne dajo vode, češ da bi potem tisti, ki naroča vino, moral čakati. V ljubljanski gostilni Trta mora gost po vodo k šanku, potem ko je natakar hrano in (alkoholno) pijačo prinesel na mizo. Pri ljubljanskem Figovcu za kozarec navadne vode zaračunajo. Največji problem so lokacije z monopolisti, kot je Brnik alias letališče Ljubljana J. P., konkretno lokali v koncesiji multinacionalke Airest. Zadnji vtis, ki ga dobi potnik ob odhodu iz Slovenije, je žeja. Me spominja na Izrael. Sredi puščave nisem mogla dobiti vode, ker so mi hoteli prodati coca-colo. Ne stopim več na izraelska tla.
Letališče Ljubljana, d. o. o., ki je v 49-odstotni lasti Republike Slovenije, je, kot berem na spletnih straneh, okrog leta 2003 svoje gostinske storitve, katering, s koncesijo oddalo multinacionalki Airest. Ta deluje v Avstriji, Sloveniji, Češki republiki, Franciji, Italiji. Od leta 2008 so na milanski borzi, njihov osnovni cilj so letališča in investitorjem se pohvalijo s 7-odstotno rastjo. Jim privoščim, me pa moti, če gre profit na račun kozarca vode, ki mi ga na Brniku odklonijo ob kavi. Šef slovenske podružnice Airesta naj bi rekel, da »če imajo potniki dovolj denarja za počitnice, ga imajo tudi dovolj za ustekleničeno vodo«. Kako to sprejema javnost, je razvidno iz knjige pritožb. Glede na to, da smo davkoplačevalci 49-odstotni lastniki firme, ki Airestu podeljuje koncesijo, bi bil lahko šef bolj takten do gostov.
Kot davkoplačevalka in odgovorna državljanka sem poslala na gp.kpv@gov.si, kabinet premierja, elektronsko pošto z opisom dogodka in zahtevo, da a) letališče ne dobi nobenega davkoplačevalskega denarja več in b) naj slovenski parlament izglasuje zakon, po katerem je dovoljenje za obratovanje lokala povezano z brezplačnim točenjem navadne vode.
Kot rečeno, sem dobila od gp.kpv@gov.si pod »vloge in pritožbe državljanov« zgoraj navedeni odgovor skupaj z opombo, da o presojanju državljanskih pobud, kakršna je moja, kabinet ni pristojen in so moj predlog poslali na ministrstvo za gospodarstvo.
Pričakujem, da bo Letališče Ljubljana, d. o. o., koncesijsko pogodbo z gostinskim podjetjem dopolnilo s klavzulo o točenju navadne vode uporabnikom letališča (so tam zaradi nas). Pričakujem, da bo ministrstvo za gospodarstvo pripravilo ustrezen zakon in da ga bo parlament izglasoval. Drugače moramo akcijo za pravico do vode prenesti pred slovenski parlament, mogoče pred evropskega, Airestove partnerje od Lufthanse naprej pa zasipati s pritožbami. Nezadovoljni potrošniki so močni lobisti. Potem so tu še forumi (gostilna.com, airest).
Žejna sem z letališča vstopila na Easyjetovo letalo. Na prošnjo za kozarec vode mi je stevardesa takoj ponudila: »Ustekleničeno ali iz pipe?« Tujcem se prijaznost obrestuje. Slovenski kapitalizem raje odre.
Piše: Jana Valenčič Jana št. 42, 19.10.2010
