Preteklost je kot vidni del koralnega otoka, ki počiva na plasteh mrtvih koral, ki segajo globoko pod gladino oceana. Tisto, kar vidimo, je le majčken del celote, ki je skrita našim očem. Skelet koral zraste povprečno vsako leto en centimeter, torej pomeni en meter sto let njihove zgodovine, sto metrov debeli koralni apnenci pa so stari deset tisoč let! Na enak način naš sedanji svet temelji na milijonih in milijonih dogodkov, ki so se zgodili v preteklosti. To, kar dodajamo v drobcu časa, v sedanjosti, v kateri živimo, je popolnoma nepomembno. Vstaneš, pozajtrkuješ in greš v službo, kjer delaš za računalnikom. Po službi greš v knjigarno, da si kupiš roman, greš še v banko plačat položnice in po kozarcu piva se odpraviš v svoje stanovanje, ki je v bloku. Nastaviš si orgelski koncert in se potopiš v branje. Ampak kdo se je spomnil dela v službi in kdo je sestavil računalnik, od kod črke in pisanje, kdo si je zamislil knjigo in oblikoval roman, od kdaj so banke, kje so nastale položnice, od kod pivo in od kdaj so pivnice, pa gradnja stanovanj v blokih, prve orgle in zamisel o koncertu? Vprašanj, kolikor hočete! Da ne govorim o celotnem družbenem okolju in državi, v kateri živiš. Nič ni bilo določeno v sedanjosti. Skoraj vse je bilo določeno že pred petdesetimi, sto leti ali pred tisočletjem. Živimo na vrhnji, centimeter debeli plasti koralnega grebena, ki je sicer visok nekaj sto metrov. In tega nikoli ne opazimo, čeprav nas obvladuje nekaj, o čemer ne premišljujemo, to je preteklost. Razmišljamo o marsičem v sedanjosti, o reklamah in pranju možganov, o manipulaciji in zakonih oblasti, o goljufijah bankirjev, o nasilju in nadzoru, toda nevidna vladavina preteklosti, ki določa skoraj vse v našem življenju, ostaja neopažena. Ampak prav to je prava oblast, ki ima strahotno moč. Tako kot je sedanjost določena s preteklostjo, je določena tudi prihodnost. Prihodnost pripada preteklosti.
Preteklost še ni končana!
V obdobju čudežnega napredka so zaničevali kontinuiteto, ki pomeni povezovanje spomina z željami. Obe, tako preteklost kot prihodnost, pogojujeta sedanjost. Podoba preteklosti je neločljivo povezana s predstavami o prihodnosti. Vprašanja preteklosti bodo ostala vprašanja prihodnosti, dokler tudi najstarejši problemi ne bodo rešeni. Če je preteklost mrtva, ni žive sedanjosti! Živimo obdani z izgubljenimi svetovi, zgodovinami, ki so izginile. Ti svetovi in te zgodovine so naša odgovornost: ustvarili so jih naši predniki.
Če jih bomo pozabili, bomo sami sebe obsodili na pozabo. Priče preteklosti smo, da bi lahko bili priče prihodnosti. Če hočemo biti odgovorni za prihodnost, moramo biti odgovorni do preteklosti. Če je vez s preteklostjo pretrgana, je povečini tudi uničena in ne daje človeku nobene opore več. Vendar je prav izguba te povezave, izkoreninjenost, tista, ki povzroča, da živimo bolj v prihodnosti in njenih obljubah o zlatih časih, namesto da bi živeli v sedanjosti, do katere pa naše celotno zgodovinsko ozadje sploh še ni prišlo. Ne živimo več od tistega, kar imamo, temveč od iluzij in obljub. Čim bolj se naša zavest oddaljuje od preteklosti, bolj se vdajamo naivnim sanjam o prihodnosti. Čim manj razumemo, kaj so iskali naši očetje in dedje, tem manj razumemo sami sebe in s tem z vsemi silami pomagamo povečevati izgubljenost ter izkoreninjenost človeka. Smo pod vplivom stvari in vprašanj, na katere naši starši in predniki niso odgovorili ali jih niso končali. Pogosto je videti, kot da je v nekem rodu neosebna karma, ki prehaja s prednikov na potomce. Otroci morajo odgovoriti na vprašanja, ki so se usodno zastavila prednikom, ali pa postoriti stvari, ki jih oni niso opravili. Praktično povedano, izboljšanje, uresničeno z vrnitvijo v preteklost, je praviloma manj potratno in trajnejše, ker se vrača na preprostejše in preizkušene poti preteklosti. V preteklosti lahko najdemo rešitve tudi za vse naše velike ekološke probleme.
V vsakem izmed nas spe usedline preteklosti, svet zmajev, volkov, ptičev in mitov, gozdov, gozdnih mož, čarovnic in legend, ljudi, njihovega verovanja in zgodb. Vsak od nas je na neki način vsi ljudje, ki so umrli. Nič novega se ne domislimo, le spomnimo se na tisto, kar so predniki pustili v človeškem duhu. Ponovno odkrijemo nekaj, kar je bilo nekoč pomembno, danes pa je pozabljeno. To je del življenja, življenje pa ne pozablja.
Ekološka filozofija kamene dobe
Prepričani smo, da smo veliko pametnejši od ljudi kamene dobe, toda kateri med sodobniki bi preživel v skalni votlini, si zakuril ogenj, si iz živalske kože sešil obleko, izdelal lok in puščice ter za hrano uplenil divjo žival?
Danes tehnoznanost žanje hvalo in občudovanje, toda ne pozabimo, da so kamenodobni ljudje iznašli ogenj, udomačili živali, ustvarili nove tipe rastlin, iznašli so poljedelstvo s kolobarjem in razvili sijajno umetnost. Neomejeni s specializacijo so odkrili in razvili makro povezave med človekom in človekom ter človekom in naravo in jih uporabili za izboljšanje svojega znanja in svoje družbe. Najboljšo ekološko filozofijo najdemo v kameni dobi! Takratni ljudje niso imeli le dovolj hrane, temveč tudi veliko več prostega časa, kot ga imamo danes. Iznajditelji mita so uvedli kulturo, medtem ko so jo racionalisti in znanstveniki samo še spreminjali na slabše, do barbarstva.
Obstojita namreč znanstveno izkustvo in življenjsko izkustvo. Prvo razčlenjuje, drugo občuti. Goethe je zapisal, da je najvišje, do česar lahko pride človek, čudenje: »Tu sem, da bi se čudil.« V njegovih spisih je živa narava prikazana brez vsakršnih formul, zakonov in brez vsakršne vzročnosti. Goethejev pogled na svet je zrenje večnega otroka – v nasprotju s puščobno sistematiko nekega Charlesa Darwina, ki jo določa razum večnega starca. Tudi pogled v zgodovino človeka zahteva Goethejev pogled.
Ker je duh človeštva ostarel, smo postali taki kot Rimljani, barbari, ki nismo na čelu velikega vzpona, temveč na čelu velikega padca. Brezdušni smo, brez domišljije, brez velikih del umetnosti, brezbrižni, brezobzirni in brutalni, držeč se zgolj materialnih uspehov, stojimo med nekdanjo kulturo in ničimer. Smo novi nomadi brez korenin, izkoreninjeni paraziti, brezdomni prebivalci velemest, ljudje dejstev brez tradicije in zgodovinskega spomina, sebično inteligentni, vendar brezupno izgubljeni v množici. Nimamo nikakršnega razumevanja za vse, kar se je še ohranilo s prenašanjem iz roda v rod. Človek se je iz ptičje spustil na žabjo perspektivo. Ne gre za nič manj kot za odgovor na bistveno vprašanje preživetja, kaj je dovoljeno človeku današnjega časa in kaj mora odločno zavrniti. Če kot družba ne zmoremo najti odgovora na to vprašanje, je za posameznika bolje, da postane kmetovalec in daleč od ponorelega sveta preživi življenje v majhni miroljubni skupnosti.
Piše: Anton Komat Jana št. 31.5.2011
