Po vsem anglosaksonskem svetu in tudi širše obstaja načelo sodišč za majhne zneske, ki imajo omejena pooblastila in poenostavljene postopke, pa so zato precej hitrejša in cenejša od običajne sodne poti. Ukvarjajo se z zasebnimi nesporazumi ob relativno majhnih zneskih, najpogosteje so to majhni dolgovi, spori ob vračilu najemnikovega depozita ali z izvajalci, a se obseg lahko razlikuje od ene države do druge. Skupno temu postopku je zgornji limit zneska, do katerega lahko zadevo tako obravnavajo.
V nekaterih državah se z majhnimi zneski ukvarjajo posebna sodišča, v Angliji so v sklopu rednih prvostopenjskih sodišč za spore zasebnega prava, imenovanih »county courts« (v nasprotju z »magistrates«, ki se ukvarjajo s kriminalom in prekrški). Ko pride zadeva na sodišče, jo preusmerijo v eno od treh vrst postopkov glede na višino zneska in na vrsto prekrška.
Poenostavljeno obravnavajo zadeve, kjer zneski ne presegajo 5000 funtov, se pa vsota prilagaja rasti standarda in naj bi jo kmalu dvignili na 15.000. Sodišča lahko po svoji presoji enako sodijo tudi za večje zneske, če to skrajša postopek ali drugače koristi.
Kot rečeno, velja načelo poenostavljenega sojenja za majhne zneske tudi drugod po svetu. Taka sodišča so pogosta v Združenih državah Amerike. Spletna stran sodišča v Los Angelesu svetuje, kdaj naj se tožnik obrne nanje. Za tako sojenje so primerne tožbe, če najemodajalec ne vrne depozita; za avto, ki ga je nekdo poškodoval in noče plačati popravila, TV-antena ne deluje in prodajalec ne plača za popravila, najemnik je poškodoval nepremičnino in varščina ne krije popravil, prijatelj, ki si mu posodil denar, ga noče vrniti. Zgornji limit za tako sojenje je zahteva do 10.000 dolarjev, postopek je preprost, razprava neformalna, brez odvetnikov, dokaznega gradiva ali porote. Na Irskem je limit za obravnavo po tem postopku 2000 evrov, v Kanadi v vsaki provinci drugače, v večini provinc 25.000 (kanadskih) dolarjev, v nekaterih precej manj. Evropska unija je z januarjem 2009 vpeljala tako odločanje v okviru bruseljskega režima s postopkom za uveljavljanje majhnih zahtevkov do 2000 evrov prek meja posameznih držav članic.
Kar me navede na misel o položaju sodstva. Po načelu, da človek dobi, kar plača, sem primerjala razmerje plač med britanskimi vodilnimi politiki in sodniki. Iz tega razmerja je razviden ugled sodstva, njegova neodvisnost in ne nazadnje njegova nepodkupljivost. Tako zasluži britanski parlamentarni poslanec na leto 65.000 funtov bruto, sodnik v najnižjem od sedmih plačilnih razredov pa malo več kot 100.000 funtov na leto, torej precej več kot poslanec.
Na vrhu dohodkovne lestvice sta plači britanskega ministrskega predsednika, ki prejme 207.000 funtov bruto na leto, in lorda Chiefa Justicea, ki je najvišji sodni veljak v državi. Slednji prinese domov 234.000 funtov, precej več kot premier. Sodniki imajo tudi pokojninsko shemo, ki je ena najbolj darežljivih v javnem sektorju. Pa ni pritožb, da bi bili sodniki preplačani, niti v teh stiskaških časih, ko vlada zateguje na vseh straneh.
Država ne more biti urejena brez spoštovanega in poštenega sodstva. Prvi pogoj pri tem je zdrava pamet.
Jana Valenčič, Jana št. 13/2012
