Starša sta prepričana, da tudi zato, ker nista dovolila cepljenja (v Sloveniji, Franciji in Italiji je obvezno, v drugih članicah EU ne!), ker živijo v naravi in v skladu z njo, ker se v glavnem hranijo s tem, kar pridelajo sami, in ker mala navihanka ne hodi v vrtec. A še pred nekaj leti je Lilino življenje teklo povsem drugače: zdravniki so ji napovedovali, da ne bo mogla imeti otrok. A ko je srečala bodočega moža in povsem spremenila sebe in svoje življenje, je zanosila in se z družino preselila na Goričko, kjer živijo kakor v pravljici.

Lili in Marko, nekdanja sošolca, sta se našla pred nekaj leti, ko so bili hudi trenutki že za njo. »Zdravniki so mi napovedali, da ne bom mogla imeti otrok, hoteli so me poslati na posege, celo jajčnik so mi hoteli odstraniti zaradi policističnih izrastkov. Toda na srečo sem s pomočjo znanke izvedela za gospo Majdo Pečarič, šla sem k njej po pomoč zaradi zdravja, a sva se lotili kar šolanja: spoznala sem, da se moram spremeniti. Ugotovila sem, da se človek pozdravi sam; odločiti sem se morala, kaj si želim od življenja in kaj sem za to pripravljena narediti.« In je naredila marsikaj: vzela se je v roke, spremenila prehrano, miselnost, opustila svoj frizerski salon, se šolala, in danes je angelska terapevtka z evropskim certifikatom in s prekrasnim koščkom zemlje na Goričkem, kjer sejejo žito, imajo osle, ovce in koze ter izvire vode.

Čudežno spočetje. Zveni čudovito, toda najprej je bila potrebna odločitev, da si pomaga. Nekako takrat je tudi srečala svojega moža. »Vse je bilo kakor v pravljici: v tretjem razredu sva bila sošolca, celo plesala sva na valeti, potem pa se nisva videla dvanajst let: po vseh teh letih se je prikazal na vratih mojega frizerskega salona s šopkom rož,« pravi. »Želela sem si čim prej živeti tako, kot sem govorila, da bom – če ne živiš tako, se energija porazgubi in človek znova pade v stari sistem.« z Markom sta se želela izseliti iz stanovanja in sta sprva kupila počitniško hiško, a sta se hitro zavedela, da si želita hišo in košček zemlje. Medtem sta hodila k Majdi, uživala hrano, ki jima je energijsko ustrezala, in ustvarjala svoje življenje in otroka v naravi, pod drevesi. »Stvarjenje otroka je nekaj najlepšega med dvema. Midva sva najino hčerko Vivo ustvarjala z občutkom in mislijo, da smo že tukaj, da živimo na svojem koščku zemlje. »Zelo sem si želela roditi v takšnih občutkih, kot sva hčerko ustvarjala, pa se je zapletlo. Sedem mesecev je vse teklo normalno, bila sem vesela in nasmejana: zdravnikom sem zatrjevala, da bom rodila prej in da datum poroda, ki so mi ga postavili, ni pravi. Ginekologinja je rekla, da sem nora, da bo otrok prevelik in da moram na nevem kakšne raziskave – pa nisem šla na nobeno, zaupala sem samo sebi.« Lili je čutila, da bo rodila prej, in tako je tudi bilo. »Bila sva zgodaj na obisku pri gospe Majdi, ko mi je kapljično začela odtekati voda, poslala naju je v porodnišnico – tam pa so me zadržali, dajali tablete, pa jih nisem jemala, ker sem vedela, da bo z menoj in z otrokom vse v redu. Izvidi so bili fantastični, najina ljubezen z Markom je pomagala, da sva ostala močna in da sem ostala zvesta sebi. Viva se je rodila prej, kot so napovedali zdravniki, in je bila povsem normalen otrok.« Danes Lili ni več jezna na zdravnike, čeprav je proti koncu nosečnosti včasih tudi jokala – rekli so ji, da bo izkrvavela, ker ne je mesa. Rodila je v dveh urah, porod je bil božanski, pravi: njuna deklica je zdravo, radovedno dekletce, ki ji očitno nič ne manjka! »Obžalujemo, da so nas po porodu ločili – morali bi ostati skupaj,« pravita Marko in Lili. »Drugega otroka bom rodila doma!«

Vive nista pustila cepiti. Marko in Lili sta ostala zvesta svojemu čutenju, Vive nista želela dati cepit, ker sta brala o škodljivih posledicah, denimo študijo nemškega mikrobiologa dr. Stefana Lanke.  »Zdravnica naju je vprašala, ali jo bova cepila, in odgovoril sem, da je, če lahko izbirava, ne bova!« pravi Marko. »To sva podpisala in takrat so se začeli pritiski: da je nevarno ne cepiti otroka, da naju bo prijavila inšpektoratu ministrstva za zdravje, da lahko necepljen otrok umre, da bova kaznovana na vsakem sistematskem pregledu. Sama pediatrinja ni znala predstaviti niti dobrih lastnosti cepiva niti možnih posledic, nevarnosti, midva pa sva poznala možne slabe posledice cepljenja, ker so jih doživeli otroci sorodnikov.« Tudi mariborski zdravnik mag. Miloš Židanik že kar nekaj časa opozarja, da je obvezno cepljenje »nedemokratičen in diktatorski ukrep države. S cepljenjem tvegamo, da bomo zdravje, čeprav je delež tveganja majhen, spremenili v bolezen,« je zapisal v februarski številki revije ISIS, ki je glasilo Zdravniške zbornice Slovenije. »Do prvega leta je otrokov imunski sistem nezrel. S cepljenjem,« pravi, »vbrizgamo telesu tuje snovi, in to ne le dele omrtvičenega povzročitelja bolezni, proti kateri cepimo, ampak še vrsto kemikalij iz proizvodnega postopka, dele živalskih tkiv, kjer so virusi rasli in jim jih v postopku za čiščenje cepiva ni uspelo izločiti iz cepiva. Je veliko otrok alergičnih na mleko, ker s cepivom dobimo v telo tudi goveje celice? Ne vem, vem pa, da farmacevtska industrija ne bo financirala raziskave, ki bi povezala ta dva fenomena. Bi jo pa morala financirati država!« Ja, argumenti so ju prepričali in ker nista dobila nobenega zagotovila, da je cepljenje za njuno Vivo neškodljivo, sta se odločila, da ostane necepljena. Marko, ki se sicer ukvarja s strojnimi inštalacijami, doda, da mu je neka pediatrinja, pri kateri je delal, zasebno rekla, da je po njenem cepljenje sistemska svinjarija, ki se dogaja zaradi zakona. »In da se njej osebno to zdi kruto, a je to njena služba. Tudi gospa v laboratoriju je med jemanjem krvi rekla enako.«

Več v Jani št. 29, 17.7.2012