Mnenja

Vzgoja v palačah

Jana Valenčič
2. 8. 2012, 13.16
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.58
Deli članek:

Na predavanju o vzgoji aristokratskih deklet v preteklih stoletjih me je presunilo dvoje. Kako malo časa je preteklo, odkar imajo v Britaniji ženske pravico do izobrazbe, posebno do enake izobrazbe kot moški, in da v nekaterih krogih še vedno velja, da ženske ne potrebujejo znanja, ampak spretnost za dobro poroko.

To prepričanje ima dolge korenine. Navsezadnje  v Britaniji do pred nekaj desetletji ženska po poroki ni imela nobenih pravic več. Vse njeno premoženje in ona sta prešla od očeta k možu. Med bogatimi se je družinsko bogastvo od nekdaj dedovalo po moški liniji in v najboljšem primeru je hči prejela majhen odstotek, zato so imela dekleta za nalogo čimprejšnjo poroko in materinstvo. Temu cilju je bila prirejena vzgoja, ki je potekala doma in naj bi dekle opilila z vljudnostjo in dosežki, v nasprotju s fanti, ki so hodili v stroge šole, pogosto internate , kjer so prejeli izobrazbo.

Ta način življenja se je menda končal s prvo svetovno vojno, a še vedno vztraja. Primer je lady Diana Spencer, pozneje princesa Diana. Razen šolanja doma do 9. leta in v osnovni šoli do 13. leta ni končala nobene izobrazbe, niti zelo ekskluzivne »polirne sole« v Švici, kamor so jo poslali, kot je velela tradicija. Takšne šole še vedno obstajajo in v njih dekletom vcepljajo manire, uglajenost gostiteljice in sposobnost inteligentne konverzacije v uglednih krogih veleposlanikov, politikov in poslovnežev, kjer bodo možu v podporni vlogi. To je preslikava vzgojnega načrta izpred več stoletij.

Na Angleškem je veliko dlje kot na evropski celini veljalo, da šole niso za ženske: »Slabotni ženski možgani bi se od napora lahko spražili.« Revne deklice daleč v 19. stoletje niso dobile nobene izobrazbe, razen če so jih nune učile branja, pisanja in gospodinjskih veščin. Pa tudi za dekleta iz visoke družbe je izobrazba veljala kot nepotrebna in neprimerna. Pričakovalo se je, da od mater prejmejo potrebno znanje za vodenje gospodinjstva in posestva.

V 19. stoletju so za vzgajanje aristokratskih hčera družine najele guvernanto, domačo učiteljico, pogosto neporočeno aristokratsko hči brez dohodkov. Ker ni bilo učnih načrtov, je bila vzgoja neenotna in odvisna od posamezne guvernante. Med predmeti so prevladovali literatura, zgodovina, geografija in naravoslovje, včasih francoščina in aritmetika ter tudi ročna dela, slikanje, petje in glasbeni nastopi, kar se je privlačilo bogate snubce. Guvernante s širšim obzorjem so gojenke uvajale v naravo, kjer so zbirale fosile, školjke, kamenčke ali slikale akvarele nabranih rastlin.  

Posebna pozornost je veljala lepi drži. Dekliški dnevniki iz tistega obdobja poročajo o ležanju na deskah in hoji po hodniku s kupom knjig na glavi. V enem opisu je poročilo, da se po pouku dekleta preoblečejo v pražnje in gredo materi pokazat dosežke preteklega dne. Drugje, da so hčere posedle okrog mize, kjer so njihovi starši jedli poobedek, vendar jim ga niso postregli, češ da sladkarije niso za otroke.

Družine s podeželja so rade pošiljale dekleta k sorodnicam v London, tam naj jih bile šole in instruktorji opilili v dame. In potem, po dolgih letih domače vzgoje,  je napočil magični trenutek uradne predstavitve hčere na dvoru kot debitantke. S tem dnem so pod očesom mater ali gardedam začele obiskovati prireditve družabne sezone z nalogo, da ujamejo moža.

Poroka je še vedno legitimna karierna ambicija v Britaniji. Ženska si uresniči sanje in se poroči s princem.

Jana št. 15/ 2012