Ljudje

Paralimpijka Živa Lavrinc: 'Morda bova s sinom shodila skupaj!'

Katja Božič
9. 4. 2024, 08.00
Deli članek:

»Živa Živa, ki rada uživa,« o sebi pravi Živa Lavrinc, Kamničanka sredi tridesetih, športnica, ki se niti po nesreči pred slabimi šestimi leti, ko je – ona si predstavlja, da ne »za vedno« – pristala na vozičku, ne odreka športnemu adrenalinu. Jezdi valove, vozi parabob, igra tenis, je lokostrelka. Življenje zajema z veliko žlico in dokazuje, da ni ovire, ki je ne bi zmogla. Lani se je – dober mesec po tem, ko je postala mamica malega Noaha Matije – priborila še vstopnico za letošnje paralimpijske igre konec poletja v Parizu. »Moje življenje v tem trenutku ne bi moglo biti lepše,« pravi žarečih oči.

Šimen Zupančič
Paralimpijka Živa Lavrinc, tudi po nesreči polna energije, načrtov in optimizma

Ko je pred leti, še pred nesrečo, prestajala res težko obdobje in se ji je v zelo kratkem času podrlo vse, kar je zgradila, je začela pisati svoj sanjski zvezek. Vanj je zapisala tudi, da se resnično veseli dneva, ko bo imela čas v miru sesti in dodobra premisliti, zakaj je tukaj in kakšna je njena vloga v tem življenju. Leta pozneje, že na vozičku, je imela dovolj časa za razmišljanje. Intuitivno je sprejela, kar ji je življenje ponudilo. »Ko sem našla te zapiske, sem se vsa naježila, saj se mi je marsikakšna želja izpolnila, pa čeprav skozi voziček,« je začela razlagati svojo zgodbo, ko smo se srečali v središču njenega rodnega Kamnika, kjer je tiste dni trenirala in bila na obisku pri domačih. S partnerjem Manfredom in sinom sicer živijo v Švici.

Šimen Zupančič
'Ne dojemam se kot osebo na vozičku. Jaz sem Živa, voziček je le pripomoček, s katerim se premikam.'

Usodni trenutki v Avstraliji

Živa je bila od nekdaj nemirnega duha, preizkušala je najrazličnejše športe in raziskovala svet. Absolventka fakultete za šport se je odločila pisati diplomo v Avstraliji in tam je preživela fenomenalno leto. Domov se je vrnila le toliko, da je diplomirala, zatem se je vrnila v Avstralijo z enosmerno vozovnico, za nedoločen čas. Sprva je bilo to življenje, kakršno si po njenem lahko le želiš. Surfala je, skejtala, kolesarila. Da si je podaljšala vizum, se je vpisala na fakulteto za marketing in se preživljala s prodajo izdelkov za lepotne salone. Ker je izredno komunikativna, ji je dobro šlo. Imela je fanta in še najboljšega prijatelja, z njim sta se veliko pogovarjala o globljih življenjskih temah. »Med drugim sva uživala v lepoti narave okoli naju in se spraševala, kakšna bitja smo pravzaprav, da tega marsikdaj ne opazimo. Velikokrat sva si v šali dejala, da se dobiva na koncu mavrice, če se kateremu od naju kaj zgodi. Ime mu je bilo Chris in bil mi je kot brat,« je povedala. Kmalu se ji je idilično življenje v Avstraliji obrnilo na glavo. Njen prijatelj se je smrtno ponesrečil in za njim je ostala neizmerna praznina. Očetovo zdravstveno stanje se ni izboljševalo. In po spletu (nesrečnih) naključij je, medtem ko je sodelovala pri sicer zelo uspešnem projektu, zaradi katerega je pustila svojo takratno službo, ostala povsem brez denarja. V njenem srcu se je nabralo ogromno bolečine, ki je ni zmogla predelati. Ko je v nekem trenutku stala na robu pečine in pomislila, da bi končala to trpljenje, je ugotovila, da se vendarle ne more tako preprosto znebiti vseh bolečin, če skoči. Pa tudi če je tako preprosto, tega ne more narediti svojim domačim. Takrat se je v njej nekaj prelomilo. Znašla se je na robu mavrice. »Bilo je magično.« Vsa raznežena si je razložila, da ji Chris sporoča, da je vse v redu tako, kot je, da je življenje vendarle lepo. Tistega dne je spoznala tudi fotografa, ki jo je ujel prav v trenutku, ko se je znašla »na koncu mavrice«. Odločila se je, da se bo vendarle najbolje vrniti na stari kontinent in raziskati, zakaj si je iz tako lepega življenja kar naenkrat pričarala takšno nočno moro, in hkrati izkoristiti čas z očetom, kolikor jima ga je še ostalo.

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 15., 9. april, 2024.

revija Jana
Izšla je nova številka revije Jana. Prijazno vabljeni k branju!