Slovenska igralska ikona, za številne zadnja velika filmska diva, je za vedno vtisnjena v zavest Slovenk in Slovencev. Od preteklega petka tudi kot Slovenka leta. Ves večer je prejemala čestitke, ustavile se niso niti naslednji dan – tudi med najinim pogovorom. Mnogo jih je omenilo, da so jo gledali v predstavi To noč sem jo videl, in tudi eden od spletnih komentarjev ob razglasitvi za Slovenko leta se je glasil: »Še vedno obvlada!«
Čeprav je upokojena dobrih enajst let, oder ne more brez nje, ona pa ne brez njega. Tudi med epidemijo je ogromno delala – igrala je v Zagrebu in Beogradu. »Je pa krasno biti v penziji, ker lahko kakšni stvari rečeš ne. Sicer z veseljem delam, in če delaš, je glava osredotočena in nimaš časa razmišljati o drugih stvareh. Ta poklic je zato zelo zdravilen. Se mi je tudi že zgodilo, da me je za odrom čakal zdravnik in mi po odigranem prizoru dal injekcijo, ampak večinoma je tako, da te takrat, ko si na odru, nič ne boli.«
Kako ste doživeli včerajšnji večer?
Intenzivno in priznam, da sem bila tudi kar fino utrujena. Ampak o tem ni vredno tarnati, je treba zdržati in absolutno imam o včerajšnjem večeru same prijetne občutke. Bila sem presenečena, da je bilo toliko ljudi, da je vse tako lepo potekalo ... Delno sem vedela, kaj pričakovati, saj sem bila pred tem že dvakrat nominirana za ta naziv, vendar je bilo takrat prvič povsem drugače, potekalo je v ožjem krogu, bolj intimno, a ravno tako prijetno.
Seveda vem, kako časten naziv je Slovenka leta, ampak sem vseeno presenečena, kako je ta akcija odmevna in da jo ljudje tako pozorno spremljajo. Kličejo me tudi tisti, za katere si tega sploh nisem mislila. Mnogo ljudi sem včeraj srečala, takšnih, s katerimi že dolgo nisem pokramljala, razveselili smo se drug drugega. Doma pa sva se še s hčerko pogovarjali do zgodnjih jutranjih ur. Včeraj je imela rojstni dan moja sestra in se ji je zdelo fino, da so ji na prireditvi igrali Joker out! Kaj hočeš boljšega?! (smeh)
Veliko nagrad ste v življenju že prejeli, raznoraznih, kaj vam pomeni naziv Slovenka leta? Zanj je zaslužen le ljudski glas.
Saj to je najpomembnejše – da te ljudje sprejemajo. Pa kaj bi se pretvarjala, imam občutek, da s publiko dobro komuniciram, tudi sicer me veliko ustavljajo, mi povedo, da so prebrali mojo knjigo. Veseli me, da je bilo tudi včeraj med gosti v Cankarjevem domu veliko takšnih, ki spremljajo moje delo. Da o Cvetju v jeseni ne govorim, je itak slovenski mit.
Naša Meta, se glasi eden izmed komentarjev na novico o Slovenki leta 2022.
Ja, seveda. Dobro, da nisem ostala samo naša Meta; pogosto se namreč zgodi, da te po taki vlogi ukalupijo, jaz pa sem hvaležna Klopčiču (z njim sem posnela največ filmov), ker mi je dal toliko različnih vlog. In za njim potem tudi drugi.
Še posebej v tem obdobju, ko se pripravljate na predstavo s ptujskim gledališčem, ste popolnoma zasedeni z vajami. Dejali ste, da je noro. Ste se kdaj srečali z izgorelostjo ali pa bili tik pred tem?
Ne bi rekla. Je pa res, kot se zgodi v vsakem poklicu, v našem pa sploh, da pridejo krize, za katere pravzaprav ni vzroka. Tudi jaz sem imela tako krizo, ko sem si rekla: ne da se mi več. Najhuje je bilo pri 30, pozneje ne več. Pa nič ni bilo narobe, nisem imela konkretnega razloga za to, ampak imela sem nujo skriti se nekam, kjer me nihče več ne bo našel. Dosti imam teatra, filma, vsega, sem si mislila. Takrat sem delala velike kozlarije in sem se res skrivala. (smeh)
Tako sem se enkrat po nekem snemanju odločila, da grem. Usedla sem se v svojega ljubega spačka (moj najljubši avto) in se odpeljala v Motovun. Sem se pa tam, kjer prvič uzreš morje, ustavila, ker me je ujela utrujenost, in – zaspala. Zjutraj, ko je posijalo sonce, je bilo vse videti drugače, zato sem obrnila in se odpeljala na delo. Nisem prišla do Motovuna. Tam sem sicer prej snemala neko nemško nadaljevanko in Motovun je bil takrat krasna prazna vas, brez žive duše, nobenih turistov.
Celoten intervju si lahko preberete v reviji Jana, št. 10, 7. 03. 2023.
