V sobi je tudi ogromna knjižna omara s strokovno literaturo – med katero pa je tudi kak izvod njene knjižne uspešnice Izgorelost – si upate živeti drugače? – kajti kljub šolanju pri nas in v tujini Tina Bončina pridno sledi vsem novim dognanjem na področju, ki ga sicer resnično obvlada.
Vstopili smo v novo leto. Pravijo, da so decembrski prazniki še posebej težavni za ljudi z depresijo.
Za nekatere je to najlepši čas, ker radi okrasijo dom, obdarujejo, niso v finančni krizi, si vzamejo čas za prijatelje, pečejo … Izraz praznična depresija označuje sezonsko motnjo razpoloženja, ki je povezana s tem, da je dan krajši, zaradi teme ne moremo izkoristiti časa na prostem in se sprostiti, hladneje je in smo več doma, upočasnjeni. Ta naravni cikel je namenjen temu, da se stvari umirijo. Včasih, ko smo živeli bolj v sozvočju z naravo, je bil to čas kontemplacije. Kašče, zaloge so bile polne in se je čakalo na pomlad. V današnjem času pa so ljudje pogosto osamljeni in zanje je čas praznikov zelo težek. Ampak motnja razpoloženja ne pride samo zaradi zime, temveč le izpostavi prej prikrito stanje.
Kaj pa glede duševnega zdravja prinaša januar? In kakšno je stanje po koroni?
Januarja so v ospredju novoletne zaobljube, kako bomo vzpostavili nove navade. Fitnesi in telovadnice so polni. A ponavadi začetna nadobudnost ne traja dolgo, ni tako lahko slediti obljubam in ljudje se začnejo obtoževati, da niso dovolj dobri. Kar se tiče covida in postepidemične situacije, več ljudi išče pomoč, več je bolniških staležev. Pandemija je izpostavila vso krizo neoliberalističnega pristopa, krizo v državi, moralno krizo, nestrpni smo drug do drugega. Poleg tega smo bili pravzaprav po slovensko »pridni«, pa nismo dobili nobene pohvale od države in odločevalcev. Ni bilo nobenega zaključka te težke situacije. Takoj smo šli naprej v vojno, energetsko krizo, v novo vlado, volitve …
Se vam zdi, da bi nas morala oblast tudi malo pobožati, pohvaliti?
Absolutno! Potrebujemo zaključek, analizo, kaj smo naredili dobro, česa smo se naučili, kaj moramo popraviti, zahvalo. Kot pri vsakem projektu! Mi pa drsimo iz ene krize v drugo in tako so stresne ravni zelo visoke. To slabo vpliva na ljudi. Razkol med bogatimi in revnimi se še povečuje. Davek so plačali tudi otroci, ki so bili najdlje doma in prišli nazaj socialno nespretni, precej odvisni od zaslonov. Tudi tu ni bilo analize, kaj je bilo narobe in kaj se da narediti bolje. Otroci so v stiski, imajo učne primanjkljaje, učitelji s kurikulumom drvijo, skoraj nič se niso prilagodili. Ljudje so tudi iztrošeni, razočarani. Hibridne oblike dela so se sicer prijele, toda ljudje od doma še več delajo, veliko podjetij vrši preveliko kontrolo nad zaposlenimi. Zaposleni ne znajo integrirati prostega časa, družinskega, delovnega časa. Delajo ves dan in vmes še kaj operejo, skuhajo ... namesto obratno: da bi bili doma in vmes še kaj naredili.
Nam lahko pojasnite razliko med izgorelostjo in sindromom kronične utrujenosti, o katerem smo v javnosti začeli pisati tudi zaradi Nine Osenar?
Kot psihoterapevt se diagnoz raje izogibam. Diagnoze so bolj smernice za zdravnike in zavarovalnice, da se pripravi protokol zdravljenja in obračun. Raje gledam psihologiko in posledice. Tako simptome telesa gledam kot sporočilo. Kdor je utrujen, mora počivati. Tu ni velike skrivnosti. Kronična utrujenost naj bi sicer minila po mesecu počitka. Podobno se kaže fibromialgija, kjer je vneto celo mišično in vezivno tkivo. Izgorelost pa se kaže z različnimi simptomi, ampak ne nazadnje je tudi tu vneto celo telo, saj primanjkuje kortizola. Do težav pride, kadar ne živimo v sozvočju s seboj, ker je duša prazna. Duša je polna, kadar smo v odnosih sprejeti, videni, slišani in imamo nekoga radi. Kadar smo zadovoljni, da smo nekaj pomembnega naredili zase in za skupnost. Lahko zelo veliko delamo, ampak če to ni cenjeno, bomo ves čas hlastali za še več dela, v upanju, da nam bo to prineslo spoštovanje. Ampak ta matematika je napačna! Izgorelost je psihosomatska bolezen, pri kateri pride do iztrošenosti telesa, uma in duha. Treba je gledati vse tri ravni in jih tudi zdraviti.
Nekateri menijo, da je izgorelost pravzaprav depresija.
Tisti, ki pišejo mednarodno klasifikacijo bolezni, želijo to opredeliti kot neke vrste depresijo. Vendar ni vsak izgorel tudi depresiven, je pa vsak izgorel nezadovoljen v tem stanju. Depresija ima svoje zakonitosti. Vidim tudi ljudi, ki imajo izčrpano telo, duša je prazna, ampak niso žalostni, niso tesnobni. Kaj se bo komu zgodilo, je odvisno od osnovne strukture. Pa tudi niso vsi deloholiki! Eni živijo prehitro, drugi so perfekcionisti, eni so kombinacija vsega, nekateri se dokazujejo, drugi razdajajo. Različne poti vodijo do izgorelosti. Skupno jim je to, da živijo po tujih pravilih in pozabijo nase.
Ali je lahko potem nekdo, ki ne dela ali ga njegovo delo ne veseli, sploh srečen?
V vašem vprašanju se skriva odgovor. Delo ne pomeni službe, ampak aktivnost. Nekdo mora hoditi v službo, da potem popoldne dela nekaj, v čemer uživa: bere, gre v naravo, se dobi s prijatelji, ima urejen dom … Nekdo se je rodil z zlato žlico v ustih in morda službe niti ne potrebuje. Ta se ima lahko še boljše, lahko pa je še bolj nesrečen, ker nikjer ne dokazuje, da nekaj zna, da je nekaj prispeval. Zato gredo bogati pogosto v dobrodelnost. Včasih so dobro stoječi gradili skupnost – ceste, knjižnice, šole … Bistvo je razvijati dobro skupnost in bolje živeti, ne pa da bodo eni delali, da bodo drugi dobro živeli. A naš sistem ne deluje v to smer in generacija Z to dobro razume. Oni želijo drug smisel kot mi starejši, ki so nam privzgojili, da brez dela ni jela. To res ni najboljše sporočilo.
Celoten prispevek si lahko preberete v reviji Jana, št. 4, 24. 01. 2023.
