Dolgo sem premišljevala, kaj naj napišem za njenim imenom – »upokojena kriminalistka« še zdaleč ne pove dovolj. Oračka ledine? Pionirka? Morda je najbolje povedala sama: »Prvič sem zlorabam dala svoje mesto.« Pred pol stoletja, ko je začenjala, je bilo kriminalistk malo in nobena se ni ukvarjala s spolnimi zlorabami, sploh pa ne s spolnimi zlorabami otrok. Katja Bašič je na ta skriti, prikrivani, pod preprogo pometeni problem prva posvetila z žarometom. In še vedno uperja luč v najtemnejše kotičke človeške duše – na kandidaturo za Slovensko leta je pristala zato, pravi, da znova odpre razpravo o zlorabah.
Vztrajnost je beseda, ki ti ob življenjski zgodbi Katje – v resnici je Katjuša, ampak razen domačih jo vsi že od osnovne šole kličejo Katja – Bašič najprej pride na misel. Pa morda zraven še neuklonljivost in trma. In nič tega ne pokaže bolje kot zgodba o tem, kako je postala kriminalistka. »V sebi sem ves čas želela to početi. Takrat sicer nisem vedela, kako je organizirana kriminalistična policija, vedela pa sem, da s tem pomagaš mladoletniku, družini, da se njihova problematika čim prej zaključi, če jih hitro razkriješ. Pa sem se odločila in kar sama šla na Policijo ter rekla, da bi rada to delala. Seveda so me gledali, kot bi padla z neba. Na Policiji so sicer bile ženske, kriminalistk pa še ni bilo veliko. Kar tri, štiri dni sem hodila tja in sedela pri tajnici. Prvič predstojnik ni imel časa, naslednjič je bilo 'ni ga tukaj' …, potem pa že niso več našli izgovora in me je sprejel. Povedala sem mu, da bi želela to delati, on me je pa gledal in rekel, ali vi sploh veste, kakšen poklic je to? To je težko delo. Nazadnje pa je rekel, takole se zmeniva, šli boste na ogled kaznivega dejanja in ga boste raziskali, pa bomo videli, kako preprosto se vam bo zdelo. Še danes se spomnim, da je šlo za vlom v otroški vrtec na Vodmatu.« In je stvar raziskala, našla krivca ter ponosno vkorakala v predstojnikovo pisarno. »Rekel je, vi ste pa vztrajni. Bomo poskusili. In tako sem začela delati. To je bilo leta 1970 ali '71.« V vrtce je potem službeno še hodila, a ne zaradi vlomov, delala je na oddelku za mladoletno prestopništvo in nasilje v družini.
Drug svet. »Bile so različne skupine, kot so še danes, med drugim 'skupina za krvne delikte', oni so obravnavali področje zlorab otrok, ki je bilo takrat še zelo v povojih, in so rekli, naj mi delamo samo tisti del, ko se je treba pogovoriti s starši, jaz sem pa rekla, da ne moremo delati le na enem segmentu, delati moramo vse, če hočemo videti celoto. In poleg tega to spada k mladoletništvu, saj gre za otroke, mladoletnike, tega ne morete delati vi, ki imate opravka le s polnoletnimi osebami. In sem težila, težila in potem so leta 1975 spolne zlorabe otrok prenesli na skupino za mladoletniško nasilje.«
Leta 1978 je šla v Nemčijo gledat, kako se tamkajšnja policija loteva svojega dela – kup dovoljenj je morala zbrati za to. »Bil je cel podvig, Inštitut za kriminologijo je organiziral obisk v Nemčiji in med drugim obisk nemške policije. Zame se je odprl … ne samo drug svet, bilo je tako, kot sem si malo predstavljala, da bi morali biti kot policija bolj v stiku z ljudmi. Z nemško policijo sem obiskala otroške vrtce, prirejali so lutkovne igrice za otroke. Marico so spremenili v lutkovno gledališče in to mi je bilo grozno všeč. Takoj sem pomislila, kako bom dala predlog za to, ko pridem domov. Imela sem tudi priložnost videti, kako skupaj sedejo različne stroke, da se pogovorijo o določenem problemu, videla sem njihov odziv, ko je poklicala neka gospa, da se ji je izgubil kužek. Kako je bilo to subtilno, kako so jo tolažili, da ga bodo zagotovo našli!«
Gasilci tudi. Samo da potem v domovini, takrat je bila še Jugoslavija, ni bilo nič tako, kot si je predstavljala: »Doma sem hotela o tem napisati članek za Varnost, pa so rekli, da sem naivna, da premalo upoštevam, da gre za kapitalistični sistem, da je to lahko tudi do neke mere lažno …, in sem bila tiho. Potem sem pa dočakala osamosvojitev in je prišla igrica, najprej se je imenovala 92. Hotela sem narediti nekaj, da se izboljša stik policije z otroki, z mladimi. Dobila sem soglasje, da organiziramo lutkovno igrico. Svetlano Makarovič sem prosila, da ubesedi to, kar sem želela izpostaviti, razne oblike nasilja, med drugim spolno zlorabo. To je res odlično naredila, pripravili smo tudi dobro glasbo. Igrali so jo v vrtcih, v šolah, in otroci so imeli to zelo radi. Zraven so prišli tudi policisti, pa policisti s kužki, policisti s konji … Igrali so jo tudi na Pediatrični kliniki in so prišli zraven naši športniki, Mateja Svet je velikokrat, to je otroke še posebej dvignilo. Nameravala sem pripraviti še nadaljevanje v obliki pobarvanke, manjkalo je namreč to, da bi se po igrici pogovorili. Hotela sem animirati vzgojitelje in pedagoge, a do tega ni prišlo.«
Pozneje so igrico presneli tudi na zgoščenke in jih razposlali po vsej državi. Igrali so jo do pred kakšnim letom, »potem so rekli, da ni več takega interesa in da so stroški previsoki. Mi je pa ravno včeraj nekdo povedal, da imajo zdaj tudi gasilci nekaj podobnega.«
Šefi so njene projekte večinoma podpirali. »Na Policiji sem imela pri projektih kar podporo, no, vsaj oviral tega ni nihče.«
Več v Jani, št. 52, 27. 12. 2022
