Vsak ima pravico živeti svoje sanje

Virtuozinja na citrah Tanja Zajc Zupan že več kot tri desetletja blesti na odrih, zgodbo o drznosti in pogumu pa piše njena živahna mama Nada, ki se je odločila podreti tabuje in se prijavila v šov, da bi našla ljubezen. Čisto svoja zgodba je Nadina vnukinja in Tanjina hčerka Ana, ki je od mame in babice podedovala najboljše ter zrasla v samozavestno moderno žensko, ki nadaljuje družinsko tradicijo. Vse tri smo ujeli v živahnem druženju, manjkalo ni ne smeha ne solz, saj se brez tabujev pogovarjajo o vsem, tako lepih stvareh kot tudi tistih, ki so jih v življenju velikokrat bolele.

Te dni je pri Tanji zelo veselo, saj je praznovala abrahama, letos pa praznuje tudi 30 let glasbene kariere. Čestitke so dobesedno deževale, pripravlja tudi zabavo za sorodnike in prijatelje. In kaj ji je dal okrogli jubilej? »Upam si brez mask hoditi naokoli, biti ženska, povedati, kaj si želim, znam reči ne, postaviti meje. Prej sem bila pri tem pogosto nesamozavestna, taktizirala, se prilagajala, četudi navzven tega ni bilo videti, vendar sem z dolgoletnim delom na sebi počasi zgradila tudi to. Zdaj vem, kaj hočem in česa ne. Odpadajo mašila in plehkost, zdaj res bolj živim, cenim vsak lep trenutek in prava prijateljstva,« pravi Tanja in doda, da je od doma dobila »polno potovalko življenjske popotnice«. Z leti jo je odmetavala in postajala bolj ona. Sčasoma je bolje razumela svojo mamo Nado, zdaj zelo živahno upokojenko, da ji ni bilo lahko, ko se je že zelo zgodaj poročila in jo rodila pri rosnih osemnajstih letih.

Če se mora, ni nič težko. »Pa saj nas nihče ni vprašal, kako in kaj, preprosto smo bili vrženi v vodo in smo plavali. Ko sem rodila Tanjo, čez štirinajst mesecev pa še drugo hčerko, smo skupaj rasle. Gradila sva hišo, mož je delal v svoji avtomobilski delavnici, jaz pa sem imela svojo obrt – kovinsko galanterijo in izdelovala svinčene uteži za centriranje koles. Deset let za tem se je rodil še sin. Sploh ne vem, kako hitro so poletela ta leta in kdaj sem postala stara. Nikoli mi ni bilo nič težko, radi smo kaj ušpičili, za pusta sem šivala kostume, za praznike kuhala in pekla. Poleti smo šli na morje, bilo je tudi luštno. Toliko je bilo dela, da sploh nisem imela časa razmišljati, ali mi je težko, ali bom zmogla. Preprosto sem morala,« pove 68-letna Nada, ki je zdržala tudi, ko je pokojni mož poskušal svoje stiske lajšati z alkoholom, kar je družino še dodatno prizadelo in zaznamovalo. Včasih je bilo glasno, vendar ni niti pomislila, da bi šla stran. Že zavoljo otrok in vsega, kar sta ustvarjala, ne. Pripada pač tisti generaciji, ki se je držala pravila, da je treba zdržati in potrpeti. Preizkušnje ji niso vzele optimizma. Pred enajstimi leti se je upokojila in postala zelo aktivna upokojenka, saj se zaveda, da lahko sama veliko stori za svoje zdravje in dobro razpoloženje.

Pogumno v nove zmage. »Pravijo mi, da sem videti veliko mlajša. A se je za to treba potruditi. Že enajst let vsako jutro hodim na telovadbo. Ob pol osmih sem že v Domžalah. Petnajst minut peš je v eno smer, obenem še sprehodim psa. Človek ne more verjeti, kako dobro se počutiš po uri miganja za Bistrico. Nato gremo še na kavo in klepet. To mi polni baterije in pomaga, da nisem osamljena. Če ne migaš in samo doma čepiš, se zaležiš in potem zboliš, pa si drugim v breme. Tega si ne želim, zato ves čas razmišljam, kako bi polepšala dneve sebi in svojim najbližjim,« pove Nada, ki ima dneve tako polne, da si včasih zaželi, da bi šla nazaj v službo, kjer bi se malo spočila. In tako je nekega dne videla oglas, da iščejo kandidate za šov, ter si rekla, da bi bilo to nekaj zanjo.

»V trenutku slabosti sem si rekla, zakaj pa ne bi šla poskusit. Domači so bili proti, a sem jim rekla, da sem dosti stara, da naredim nekaj norega, poleg tega se še lahko odjavim. Nimam pa nič proti novim zanimivim znanstvom. Na snemanju smo se imeli zelo luštno, stkala so se nova prijateljstva, ostali smo v stikih. Videla sem tudi, kako lepa je Slovenija. Pred kamero nisem imela nobenih težav, čeprav je bilo snemanje naporno, saj smo bili ves čas ozvočeni in smo morali paziti, kaj govorimo. Šov je bil krasna izkušnja, imeli smo se zelo lepo, vse osebje, snemalci in drugi so bili krasni,« pove Nada, ki ne sme razkriti, kako se je končalo. Se je pa čez noč povečala njena prepoznavnost. Ljudje jo ustavljajo pred trgovino in želijo pokramljati z njo. Za vsakega najde prijazno besedo, hitro pa tudi pove, da se ni odpovedala želji, da najde tovariša, s katerim bi se imela lepo v jeseni življenja. »Težko je najti kvalitetnega partnerja. Osvoji me lahko nekdo, ki je 'normalen', ima malo dunajske šole in nivoja, je pošten, pozoren in ve, kaj hoče. Pri svojih letih vem, kaj lahko dam in kaj si želim, zato ne bi bila s komerkoli, samo da bi imela ob sebi moškega,« odločno pove Nada, ki ji je tudi sami zelo lepo. Z vsemi tremi otroki ima zelo lepe odnose, uživa tudi z vnuki in pravnukom.

Več v reviji Jana št. 12, 22.3.2022