»Greta iz Švedske« je svetovnim voditeljem napisala pismo, ki so ga skupaj z njo podpisale še nekatere aktivistke – »Vanessa iz Ugande«, »Dominika iz Poljske« in »Mitzi s Filipinov«. In smo šli potem gledat, radovedni, kdo so te punce. Ker je povsem mogoče, da bodo lepega dne prav one vodile svet.
Vanessa iz Ugande. Smo omenili, da so glasne? Morda najglasnejša med njimi je Vanessa Nakate (mimogrede, čez nekaj dni, 15. novembra, bo praznovala 25. rojstni dan, vse najboljše, Vanessa), ki je za njen boj pravzaprav sploh ni navdihnila Greta.
Rodila se je v prestolnici Ugande, Kampali, kjer je njen oče lokalni politik. V šoli se o ogroženosti okolja pravzaprav niso kaj dosti pogovarjali, je pozneje povedala, a jo je naključna pripomba pripravila do tega, da se je sama poglobila v to tematiko, ugotovila, da je pet pred dvanajsto in da je treba nekaj storiti – takoj. Gretini petki za prihodnost so se ji zdeli dobra ideja, vendar ji je bilo sprva nerodno sami protestirati na ulici, pa je januarja 2019 prepričala mlajši sestri in brata, da so ji pomagali narediti plakate in so šli skupaj protestirat – konec koncev ima diplomo iz marketinga in zna biti prepričljiva. Čez nekaj tednov, ko so morali sorojenci nazaj v šolo, je nadaljevala sama. Marsikatero zbadljivo, zoprno, žaljivo opazko je morala požreti, ampak je bilo vredno, to je začutila takrat, ko se je spet odpravila protestirat in so jo tam že čakali ljudje, da bi protestirali z njo.
Potem je šlo hitro – začeli so jo vabiti na najrazličnejša srečanja in proteste, nekje vmes je pa ustanovila dve organizaciji, Youth for Future Africa in Rise Up Movement, ta se je razširila že v deset afriških držav, ter začela projekt Green Schools (ki šole opremlja s sončnimi celicami, da jim za kuhanje kosil za učence ni treba uporabljati drv) in napisala avtobiografijo A Bigger Picture: My Fight to Bring A New African Voice to the Climate Crisis). Pa Angelina Jolie jo je lani intervjuvala za revijo Time, vse pogosteje jo na najrazličnejših lestvicah uvrščajo med vplivne ženske in obraze prihodnosti.
A njen najznamenitejši, najprelomnejši, najglasnejši trenutek doslej je bil januarja lani na gospodarskem forumu v Davosu, kjer je sodelovala z drugimi mladimi okoljskimi aktivistkami in se tudi fotografirala z njimi – naslednje jutro je pa odkrila, da jo je agencija Associated Press odrezala s fotografije. Na njej so ostale samo štiri druge aktivistke. Vse štiri bele. »Ko sem videla fotografijo, se je videl le del mojega jopiča. Nisem bila našteta med sodelujočimi. Nobene od mojih izjav s tiskovne konference niso vključili. Bilo je, kot da me sploh ni tam.«
In potem je bilo tako kot v tistem znamenitem izreku princese Diane, »ne bo odšla potihem«, in Vanessa ni odšla potihem, kje pa, uprla se je, pritožila se je, da gre za rasizem, je zatrdila. Veliko ljudi jo je podprlo, mnogi so ji potihem zaupali, da se je tudi njim že zgodilo kaj podobnega pa si niso upali narediti cirkusa. Vanessa ga je in AP je odrezano fotografijo hitro zamenjal s tisto, na kateri je pet žensk, od teh ena temnopolta. Opravičili se ravno niso, so pa zatrdili, da je šlo za nenamerno napako. Se je pa pozneje na svojem zasebnem računu Vanessi opravičila ena od urednic AP. Toda Vanessa opravičila ni sprejela. Zgodbe drugih aktivistov so ji potrdile to, kar je že prej slutila: da je tudi pri boju za okolje veliko rasizma in da temnopolte aktiviste načrtno brišejo. S fotografij, iz poročil. A po drugi strani ji je neprijetni dogodek prinesel tudi nekaj dobrega: »Mislim, da je bilo tisto, kar mi je zares pomagalo postati to, kar sem danes, dejstvo, da nisem bila tiho in da so se ljudje odzvali s podporo.«
Tudi na družbenih omrežjih je pogosta tarča trolov, vendar se ne da motiti: »Močnejša sem od trolov, in to mi res daje pogum.«
Več v reviji Zarja Jana št. 45, 9.11.2021
