V zadnjih letih, preden se je zlomila, je sicer opazila, da ni čisto takšna, kot je bila. Nemir, negotovost, rahla vročina in utrujenost so bili njeni zvesti spremljevalci, dolgčasa pa sploh ni poznala. Toda vedno je našla opravičila za svoje stanje in se tolažila, da bo nekoč vse dobro. Sedaj ve, da so bili to le izgovori, s katerimi se je izmikala odgovornosti za korenite spremembe v svojem življenju. Danes že lahko reče, da je bila ta izkušnja zanjo dragocena, saj zaradi nje lažje svetuje ljudem, ki se spopadajo s tesnobo, depresijo, kroničnim stresom in izgorelostjo, obenem pa jih zna potolažiti, ko se sprašujejo, ali bodo sploh lahko kdaj normalno živeli.
Ironično je, da sem imela pred najinim intervjujem precej stresno jutro – v manj kot dveh urah sem dala prat perilo, peljala psa na sprehod, pospremila hčerko v vrtec, skočila v trgovino, odgovorila na službene maile, se lotila še zadnjih priprav na najin intervju. Zavedam se, da bom zaradi jutranjega hitenja pod stresom ves dan. Kaj lahko naredimo, kadar smo preplavljeni s skrbmi in opravili?
Najprej se je treba ustaviti, narediti refleksijo. Koristno je lahko tudi zrcalo, ki nam ga nastavijo prijatelji, saj sami včasih težje prepoznamo svoje težave in jih zanikamo. Kadar si pod stresom ali celo postaneš deloholik, boš zanikal svoje težave in trdil, da zmoreš vse, ker si stroj. Zaradi vsega, kar ste danes zjutraj postorili, veljate za superžensko. Pa je to res prava vrednota? Tisti, ki se uspejo ustaviti, preden se zlomijo, so zmagovalci. Kajti če se ne ustavimo sami, nas ustavi naše telo.
Kako natančno pa deluje stres na naše telo?
Običajno govorimo o treh odzivih na stres – boj, beg in zamrznitev. Vendar stres občutimo različno in vsak se nanj drugače odzove. V prvi fazi večinoma uspemo najti ravnovesje, če pa to traja predolgo, se pojavijo različne težave, kot recimo nespečnost, nočne more, tesnoba, čustvena nihanja, panični napadi … Pojavijo se lahko tudi bolezni. Telo nas opozarja, kadar smo izpostavljeni preveliki količini stresa, vendar ga žal slišimo šele takrat, ko je prepozno.
Lahko izgorelost preprečimo ali pa so nekateri bolj nagnjeni k njej kot drugi in se ji zato ne morejo izogniti?
Ni vse odvisno od posameznika, ampak je pomembno, v kakšnem okolju živimo. Današnji čas ni optimalen za psihično blagostanje – neoliberalizem, prekarno delo, vse večji so pritiski na ženske, da morajo blesteti na mnogih področjih, poleg tega je veliko škode povzročila epidemija koronavirusa. Izgorelost ni zgolj posledica osebnostnih lastnosti, deloholizma in perfekcionizma, ampak je povezana z družbenimi dejavniki. Kadar smo pod velikim stresom na delovnem mestu, kjer izgorevamo, bomo zagotovo naredili nekaj s spremembo službe. Če prepoznamo stresorje in jih imamo možnost odstraniti, bomo imeli vsaj priložnost preprečiti izgorelost. Toda redkokdo si prizna in prepozna, da potrebuje spremembe, še težje pa se jih loti, saj se jih bojimo. Raje smo v slabi situaciji, kot da bi jo spremenili. Novost je za mnoge večja grožnja kot vztrajanje v stresu.
Na svojem blogu poudarjate pomen prehrane pri spopadanju s tesnobo, depresijo, izgorelostjo … Zakaj je hrana pomembna pri preprečevanju in zmanjševanju stresa?
Profesor s Cambridgea Edward Bullmore v knjigi The Inflamed Mind, Vneti um, razlaga, da je depresija posledica vnetnih procesov v telesu. S hrano lahko najpreprosteje, brez večjega finančnega vložka, zmanjšamo vnetja. Procesirana hrana, aditivi, barvila spodbujajo vnetne procese, naravno pridelana hrana pa to zavira. Iz hrane torej izločimo belo moko, mlečne izdelke z izjemo kefirja, vso procesirano hrano in sladkor. Druga stvar, ki je pomembna, je nihanje krvnega sladkorja. Študije kažejo, da ima kar velik delež predvsem žensk pod kroničnim stresom težave z nihanjem sladkorja, čeprav nimajo diabetesa, kar se lahko odraža z anksioznimi ali depresivnimi simptomi. Pri relativno zdravi populaciji se to kaže v padcu krvnega sladkorja popoldne, kar nekaj časa blažimo s pitjem kave, uživanjem belega kruha in sladkarij, pozneje pa se lahko pojavijo panični napadi, predvsem ob padcu sladkorja. V popolni izgorelosti sem se zbujala v paničnem napadu med eno in tretjo uro ponoči. Moj partner je nekje prebral, da je to lahko posledica hipoglikemije (padec krvnega sladkorja pod vrednosti, ki omogočajo normalno delovanje možganov, op. a.), zato je takrat treba nekaj pojesti. Ko sem to upoštevala, se je situacija sčasoma izboljšala in podobno opažajo ljudje, ki pridejo k meni na posvet. Zelo pomembno pa je, kaj pojemo. Priporočam arašidovo maslo, sir, oreščke … Za zajtrk so najboljša izbira jajca, saj so poslastica za možgane, ker vsebujejo zdrave maščobe in beljakovine. Pomagajo nam uravnavati krvni sladkor in s tem prispevajo k zmanjševanju tesnobe.
Več v reviji Zarja Jana št. 45, 9.11.2021
