»Krvodajalstvo v veterini obstaja že zelo dolgo. Vendar smo si doslej vedno, ko smo potrebovali kri, sposodili psa prijateljev, sodelavcev, tudi moj Bondi je že dvakrat daroval,« je povedala Tina Roškar, ena od pobudnic projekta in solastnica klinike Moj Vet. »Enkrat je pomagal psički s hemolitično anemijo, to je bolezen, pri kateri kri zaradi avtoimunskih procesov razpada. Drugič pa psički, ki ji je pri operaciji prirojene napake počila žila.« Zahvaljujoč Bondiju sta obe preživeli. »Ker je bilo potreb po krvi vedno več, smo si rekle, da bi bilo dobro narediti večji projekt, s katerim bomo pokrili vso Slovenijo in čim več ljudi z njihovimi ljubljenčki vključili v bazo.« S tem želijo med ljudmi razširiti zavedanje o krvodajalstvu živali. Ne nazadnje je v Sloveniji veliko hvaležnih lastnikov živali, ki so bile hudo poškodovane in jim je transfuzija rešila življenje.
Nimamo krvne banke. Nekatere velike države, kot sta Amerika in Anglija, imajo krvno banko. Vzgajajo pse krvodajalce, ki lahko darujejo kri od tri- do štirikrat na leto. »Pri nas pa bi bilo to absolutno predrago, zato pa za zdaj projekt Tačka daruje čisto dobro deluje.« Začeli so pred tremi leti. »Krvodajalci so največkrat živali naših strank. Za pridobivanje novih pa so krasen medij družbena omrežja. Če nekdo zapiše, da je njegov Piki hudo bolan in nujno potrebuje kri, se odzove veliko darovalcev, ki jih potem skušamo nagovoriti, da se včlanijo v našo spletno bazo. Njena prednost je, da so v njej zapisani preverjeni in testirani psi ter mačke, imamo že določeno krvno skupino, in ko potrebujemo krvodajalca, s filtriranjem baze hitro pridemo do informacije, kdo ima, recimo, v ljubljanski regiji psa, ki ga je pripravljen pripeljati. Prej bi pa, recimo, razmišljali, kdo od nas in naših znancev ima velikega psa, ki bi ga bil voljan pripeljati. Tisti, ki so vpisani v bazo, se odzovejo v najkrajšem možnem času, ko jih pokličemo.«
Nikoli jih ni dovolj. Registriranih pasjih krvodajalcev je trenutno 250, pravi Tina, ampak nikoli jih ni dovolj. »Psi se starajo, osem let je namreč lahko najvišja starost krvodajalca, kakšni vmes zbolijo, poginejo ... Idealno bi bilo, če bi se baza ves čas obnavljala, ampak žal informacija o projektu še ni tako razširjena, zato nam mediji s takimi objavami pri tem precej pomagate.« Najhitreje je projekt zaživel v ljubljanski regiji, kjer so bili veterinarji največji porabniki spletne baze. »Zahvaljujoč predvsem veterinarski fakulteti, kjer so bile kolegice najbolj aktivne s pridobivanjem krvodajalcev, saj imajo 24-urno dežurno službo. Precej pa smo pri tem pomagale tudi nekatere zasebne klinike. Na periferiji gre počasneje, zato še vedno spodbujamo tudi mlajše kolege, ki morda še niso tako vešči transfuzije, da se pridružijo projektu.« Krvi ne odvzamejo vnaprej, razen če načrtujejo operacijo, pri kateri vedo, da jo bodo potrebovali. »Če krvi pri operaciji ne porabimo, na družbenih medijih obvestimo preostale stanovske kolege, da je na voljo, če jo potrebujejo.« Transfuzija je največkrat potrebna pri psih, ki so bili udeleženi v večjih nesrečah, pri zastrupitvah, boleznih, ki povzročajo razgradnjo krvi, pri kronično bolnih in rakavih bolnikih. Večkrat jo potrebujejo psi kot mačke, čeprav število mačjih bolnikov v Sloveniji vedno bolj narašča.
Krvne skupine tudi pri živalih. Tako kot človeška je tudi živalska kri razdeljena v krvne skupine. »Pri psih imamo več kot 12 krvnih skupin, vendar je najpomembnejša skupina DEA.1.1. Pse testiramo na to skupino in jih označimo kot DEA.1.1 pozitivne ali DEA.1.1 negativne. Pri mačkah pa imamo sistem A, B in AB. Pri psih velja pravilo, da lahko prvič dobijo katerokoli kri, vendar vseeno spodbujamo, da dobijo svojo krvno skupino, če je le mogoče. Mačka pa mora dobiti izključno svojo krvno skupino. V nasprotnem primeru pride do hemolize in transfuzijske reakcije, kar pomeni, da začne kri razpadati in žival lahko zaradi tega tudi umre. Je pa še ena zanimivost, namreč, mačka lahko enkrat v življenju v skrajnem primeru dobi pasjo kri, potem pa razvije proti njej protitelesa. Ampak to so res zelo redki primeri.«
Več v reviji Zarja Jana, 9.11.2021
