O vas sem prvič slišala pred več kot desetimi leti iz ust enega bolj simpatičnih ljubljanskih klošarjev Toneta O'Kralja. Kako sta se srečala in zakaj ohranjala stike?
Vedno sem rada dajala denar klošarjem in nisem ena izmed tistih, ki bi jih obsojala. Mislim si, da ima vsak od njih svojo življenjsko zgodbo, ki ga je pripeljala na cesto. Tone pa mi je bil kot pojava še posebej zanimiv, nekoč sem se z njim zapletla v razgovor na cesti in tako se je rodilo dolgoletno prijateljstvo. Ima zelo zanimivo življenjsko zgodbo, zgradil je nekaj hiš, ima več otrok, potem pa je vse pustil in se s kolesom odpravil po Evropi. Je zelo razgledan gospod. Nekoč mi je potarnal, da potrebuje računalnik, in ker smo takrat v službi (vodila je slovensko izpostavo multinacionalke Unilever, op. a.) odpisovali stare računalnike, sem mu enega priskrbela. Z možem sva tudi prispevala za njegovo operacijo oči, nazadnje pa sem z njim govorila v času karantene – poklicala sem v dom starostnikov v Radencih, kjer zdaj biva, in se me je takoj spomnil.
Je še vedno tako vedrega duha?
Ja, je. Najprej je bil strašno presenečen, da sem ga klicala. Prvič, ko bova na tistem koncu, ga bova z možem tudi obiskala.
Tone vam je gotovo hvaležen za prijateljstvo, prav tako pa je hvaležna in ponosna na vas Anita Ogulin iz Zveze prijateljev mladine. Botrstvo je vaša ideja, kako je vzniknila?
Sem otrok Kolinske, kamor sem prišla skoraj takoj po diplomi na ekonomski fakulteti in se tam ogromno naučila. Ko sem leta 2000 prehajala v multinacionalko, so se moji dohodki povišali in odločila sem se, da bom del sredstev vračala družbi. To je bilo tudi obdobje afer v humanitarnih organizacijah (Rdeči križ, Unicef) in pojavilo se je veliko nezaupanje. Denar sem želela dati konkretni osebi, a v svojem okolju nisem poznala nikogar, ki bi bil take oblike pomoči potreben. Vsi se namreč gibamo v nekih zaprtih krogih in ne vidimo tistih, ki pomoč potrebujejo. V Nedeljskem dnevniku sem spremljala rubriko Iskrica v žalostnih očeh in poklicala novinarko, ki je pisala te socialne zgodbe, ter ji povedala, da bi rada štipendirala nekega otroka. Tako sem prišla v stik s štajersko družino s tremi otroki, štipendirala sem jih deset let. Postali so trgovec, mizar in frizerka, in ko je prišla do poklica tudi najmlajša, sem svoje poslanstvo v tej družini zaključila. Ta moja desetletna izkušnja je bila ključna za koncept projekta Botrstvo.
Vedela sem, da je treba pomagati več slovenskim otrokom – to se je snovalo leta 2009, ko še nismo bili v ekonomski krizi, a so že bili starši, ki otrokom niso zmogli plačati počitnic na morju ali dodatnih zunajšolskih dejavnosti. To je bila tudi moja osnovna ideja: plačevati tisto dodatno, ne hrane. Potem sem na nekem dogodku pocukala za rokav Anito Ogulin in ji predstavila idejo. Ko Anita začuti, da bi lahko pomagala otrokom, je takoj za.
Naivno sem si predstavljala, da bo boter vedel, kateremu otroku pomaga, da bo do njega imel neposredni dostop, a so me ljudje iz humanitarnih vod poučili, da to ne bo šlo, saj lahko prihaja do zlorab tako na eni kot drugi strani ter hude stigmatizacije. Zato zdaj boter ve, kdo je otrok, pozna njegovo ime in starost, življenjsko zgodbo oziroma okoliščine ter približno s katerega konca Slovenije otrok prihaja.
Besedo o botrstvu ste potem začeli širiti s pomočjo svoje socialne mreže …
In nekje se potem ustavi. Zato mi je bilo hitro jasno, da brez medijev ne bomo uspeli. Zopet je vmes poseglo naključje – ali pa tudi ne – da sem na nekem novoletnem sprejemu srečala Natašo Zanuttini, urednico Vala 202. Nastalo je desetletno partnerstvo, veliko sodelovanje in podpora. V tem projektu so se poklopile energije: Anita Ogulin kot obraz humanitarnosti z vso svojo srčnostjo, na drugi strani vodilni radijski medij z vso podporo Jane Vidic in Nataše Zanuttini ter moji ideja, znanje in menedžersko vodstvene izkušnje. Gre namreč za vodenje malega podjetja, saj smo v desetih letih botrstva zbrali več kot 21 milijonov evrov. V projektu smo imeli 11.000 otrok, 9.000 botrov, ogromno transakcij. Bistvo projekta je, da boter daruje 30 evrov in toliko otrok tudi dobi, nič ne odbijemo za svoje stroške.
Ali otrok dobi denar na svoj račun?
Temu se poskušamo izogibati. Imamo različne družine, v nekaterih niti ne znajo ravnati z denarjem, tako da če se le da, gre denar neposredno na osnovne šole, kjer svetovalne delavke in psihologinje spremljajo otroka, ali na centre za socialno delo oziroma društva. Denar gre nekomu zanesljivemu, ki skrbi, da ima otrok nekaj od tega denarja.
Rešujete ljudi oziroma otroke, in kar je bistvo, ustvarjate prihodnost, ki je drugače ne bi bilo. Šola pogosto ni dovolj, otrok se pogosto najde v kakem drugem talentu.
Točno za to smo v okviru Botrstva ustvarili sklad Talenti, iz katerega plačujemo športne treninge (nogomet, gimnastika, ples …), spodbujamo glasbene, likovne talente. Za to starši nimajo denarja. Je pa pomembno, saj otroku pomaga pri dvigovanju samopodobe.
Četudi ne bo vrhunski pianist ali športnik na olimpijskih igrah …
Točno tako. Morda otrok ni najboljši v šoli, je pa na treningu ali v glasbi in se tam uveljavlja. Iz omenjenega programa izhaja veliko uspešnih zgodb. Ena od teh je glasbeno nadarjena deklica, ki je v glasbeni šoli igrala na izposojeni violini. Potrebovala je boljšo in k sreči smo za to izvedeli ter ji to omogočili, potem smo ji plačevali še ure. Ker je takšen talent, so se po srednji glasbeni šoli zanjo potegovali trije glasbeni konservatoriji iz tujine: Salzburg, Zagreb in Dunaj. Zdaj študira na Dunaju. Brez tovrstne pomoči ta deklica nikoli ne bi bila violinistka.
V Sloveniji je pod pragom tveganja revščine kar 41.000 otrok!
To je zelo visoka številka. Zopet se lahko lotimo obsojanja, ampak dejstvo je, da mnogi otroci živijo v nemogočih razmerah, in z botrstvom so te zgodbe prišle na plano. Radijka Jana Vidic pa je postala glas otroka, kar je ljudi izjemno ganilo. Odziv na te resnične zgodbe je neverjeten.
Vaša življenjska vloga je torej voditi – tako v tem projektu kot sicer na poklicni poti.
Malo mi je to bilo že položeno v zibelko. Predvsem v multinacionalki, v mednarodnem okolju, se izjemno veliko dela na razvoju ljudi, kadrov, ker se zavedajo vrednosti zaposlenih, timskega dela. Unilever me je naučil ogromno, tako na strokovnem področju kot o delu z ljudmi. Imeli smo zelo dobro izpeljane letne razgovore, začrtane karierne poti zaposlenih, določanje kompetenc posameznika in kompetenc, ki jih mora izboljšati, načrtovali smo izobraževanje za posameznike – vse to v letih med 2000 in 2008. V Slovenijo vse to prihaja s prevelikim zamikom. In mene so prav trenirali v vodenju, razvijanju vodstvenih kompetenc, načinu komunikacije, timskem delu. To je bil moj največji kapital.
Več v reviji Zarja Jana, št. 25, 22.6. 2021
