Tole sta pravzaprav dve prepleteni zgodbi. Ena pripoveduje o tem, zakaj so reševalci na motorjih, ki lovijo minute, sekunde, ki odločajo o življenju ali smrti, tako dragoceni. Druga je pripoved o enem od njih, ki je privilegij, da je motorist reševalec, zaradi spleta nesrečnih okoliščin začasno izgubil. A se bori, da bi ga dobil nazaj.

In upa.

Življenje je adrenalin. »Živel sem za to, da postanem reševalec in motorist,« pripoveduje Domen. »To je bilo moje osnovno vodilo. Reševalna služba, reševalec motorist.« In zakaj motor? »Sem adrenalinski tip človeka. Brez kruha zdržim dva dni, brez adrenalina pa niti deset minut. Življenje je adrenalin. To je hrana, ki jo dobim z vožnjo motorja, potem je pa še reševanje, ki je tudi adrenalin. Če ga je preveč, te odnese. Če ga je premalo, pa tudi ni dobro. Biti reševalec in motorist je čast. To opravljam z velikim zadovoljstvom. Mislim, da sem se z adrenalinom že rodil in z adrenalinom bom umrl.«

Zdravstvenik in motor sta se srečno združila leta 2012, ko je postal reševalec na motorju, prej in potem pa je tudi tekmoval v motokrosu. Kar mu je, kot pravi, rešilo življenje štiri leta pozneje, ko se je leta 2016 njegovo življenje postavilo na glavo. »Posebne šole za motorista reševalca ni. Imaš tečaj varne vožnje na Vranskem, zelo dobra zadeva. Sicer pa moraš biti kar sam aktiven. Jaz pravim, da mi je motokros rešil življenje. Ker sem bil fizično močan in znal sem pasti. Kajti na motokrosu so padci vsakodnevni. Pravimo, da če ne padeš, nisi motokrosist. In zato vsem govorim, če imate doma motor, ga čim bolj izkoristite, čim več se vozite. Menim, da bi morali motoristi reševalci v službi imeti akrobatiko in aerobiko. Zato, da se zavedaš svojega telesa, se znaš uloviti, amortizirati padec. Kot motokrosist sem veliko hodil na akrobatiko. Ko padeš, moraš vedeti, kaj je treba narediti. Poškodbe so del našega športa. Moja mama se je nehala sekirati. Saj to ni bilo vsakodnevno, ampak zaradi zlomljene roke ali kakšne ključnice se sploh nismo sekirali. Najbolj te skrbi za glavo in hrbtenjačo, vse drugo bodo pa že nekako pošraufali.«

Ni vsak, ki vozi motor, za motorista reševalca, pravi. In mi pojasni razliko med »voziti« in »peljati«, ki je Ljubljančani ne zaznavamo, Mariborčani jo pa: »Vozijo se lahko vsi, peljati se moraš pa znati.« 
On se je vedno peljal.

S tem moraš živeti. Konec oktobra 2016, le nekaj dni pred koncem sezone – za reševalce na motorjih traja od 1. maja do 1. novembra, izven sezone delajo v reševalnih vozilih – je Domen z motorjem drvel na pomoč mladi ženski, ki je nehala dihati. Malo megleno je bilo, se spominja. »Spominjam se cele nesreče, vsega se spominjam.« Voznica, ki očitno ni slišala sirene in ni opazila njegovih modrih luči, mu je zaprla pot. »Vedel sem, da se ne bo dobro končalo. Ali se zaletim vanjo ali pa jo poskušam obvoziti, ker je bila vmes luknja, a sem se bal, da če se pri tem zaletim v avto, me bo odbilo v drevo, in to ne bo dobro, ker drevesa ne moreš premakniti. Pri avtu še nekako gre, pločevina se zvije ... In mislim, da sem se na podlagi tega potem odločil, O. K., grem v avto. Vedno pa sem imel v glavi, da se nikoli ne smeš zaleteti v traktor ali kamion. Ali pa v stavbo.«

Ja, pravi, seveda se je vedno zavedal, da opravlja nevarno službo, da je pri reševalcih na motorju veliko poškodb, ampak »ko razmišljaš o tem, je najslabše, takrat se ti bo gotovo kaj zgodilo. To moraš poriniti v podzavest in ne razmišljati o tem. Moraš pa biti previden. Hiter si, ljudje te ne opazijo, sploh zdaj, v teh časih, je še težje, ker vsak nekaj razmišlja in nič ne vidi, ne sliši ... To je zelo nevarno. Biti moraš pripravljen na vse.«

In potem se je vendarle zgodilo. »Imel sem srečo, ko sem se zaletel, da sem imel tako fizično moč in sem znal pasti. Najprej sem mislil, da mi je nogo odtrgalo. Odpel sem si hlače in začel iskati, kje krvavim. Ko sem videl, da nikjer, sem si rekel, to pa ne bo v redu. Noge nisem čutil. Verjetno se nekaj dogaja nekje više. Potem so prišli moji kolegi in me odpeljali v bolnišnico. Rekel sem, da grem domov, saj je z mano vse v redu, pa je zdravnik rekel, še malo počakajmo, da vidimo, kaj bo. Potem so se pa začeli krči od popka navzdol. Mislil sem, da me bo pretrgalo. Ugotovili so, da je bil pretres hrbtenjače tako močan, da je prišlo do poškodb.« Varnostne blazine, ki jih zdaj uporabljajo motoristi reševalci, so prišle na tržišče dva meseca po njegovi nesreči.
Na bolniški je bil štiri leta.

Zakaj ravno jaz? »Ko sem prišel v Sočo na rehabilitacijo, so rekli, da bom hodil, ampak verjetno s težavo. Toda jaz sem športnik že od rojstva in bom to vedno ostal. Borben sem. Moj cilj je bil, da se do prvega maja vrnem v službo. Ampak marca, aprila sem videl, da ne bo šlo. Psiha je bila najtežji del. Ko prideš do neke točke in vidiš, zdaj se pa mogoče res ne bom mogel vrniti, si moraš to nekako urediti v glavi, moraš si poiskati drug način življenja. Bil sem reševalec motorist, to je bil zame smisel življenja.

Marsikdo bi v Soči obupal. Tudi jaz sem bil že na tem. A imam partnerko in otroka, ki sta mi stala ob strani. In to je največ. Tudi v službi so mi ogromno pomagali.« Psihološka pomoč, ki so mu jo ponudili v Soči, mu ni ustrezala, kajti »jaz sem tip človeka, ki zase sam naredi tisto, kar se mu zdi najbolje. Sam sebe moraš znati psihično pripraviti in voditi, potrebuješ le pomoč, podporo, da te spravijo na pravo pot. Še vedno ostaja tisti 'zakaj se je moralo meni to zgoditi', ampak to sem sprejel, meni se je to zgodilo zato, ker jaz to zmorem. Tako kot izpeljem druge stvari, bom tudi to. In sem si rekel, prav, tudi to bom sprejel, da se moram zdaj boriti, da me sprejmejo nazaj na delovno mesto. Hočem nazaj na motor, hočem biti reševalec, hočem biti polnovreden član ekipe.«

Več v reviji Zarja Jana št. 21, 25.5.2021