Na moje vprašanje, kaj ga ohranja mladostnega, pove, da je to sreča. »Srečen sem, da sem pri 21 letih sedel na vlak in se iz vasice blizu Vranja v južni Srbiji pripeljal na Jesenice. Tu sem dobil službo v železarni, spoznal ženo, si ustvaril družino, odprl svojo čevljarsko obrt, kjer bom delal, dokler bom lahko. Čeprav je strank v današnjih časih malo, sem zadovoljen z vsakim evrom, ki ga lahko zaslužim s svojim delom.«

Težki časi za čevljarje. Njegova delavnica je skoraj prazna. Na policah je nekaj čevljev, pošit par navadnih copatov, nekaj športnih copatov, rokavice in nahrbtnik. »Težki časi so za čevljarje. Če ne bi bil v pokoju, ne bi preživel, saj bi delal samo za stroške.« Vse se je spremenilo po letu 1990, ko so na tržišče začeli prihajati ceneni čevlji. »Takrat so tudi začele propadati naše tovarne, ki so izdelovale čevlje iz kakovostnih materialov. Tiste čevlje se je dalo popravljati. Ljudje so jih cenili in jih niso menjavali, tako kot počnejo danes. Današnji čevlji, narejeni iz sintetičnih materialov, ne zdržijo več kot eno sezono. Že narejeni so z namenom, da se jih, ko se kaj pokvari ali strga, vrže v smeti. Kadar dobim take čevlje v popravilo, skoraj nimam kaj popraviti. Težko je namreč delati z umetnimi materiali.« Tomo se ne more načuditi, kako izvirni so današnji proizvajalci modne obutve.

»Zadnjič sem v supermarketu vzel v roke enega od moških čevljev. Bil je skoraj brez podplata. Na prvi pogled je bil lep. Ko pa človek tak čevelj pogleda natančneje, vidi, da je to tudi vse. Današnja tehnologija je tako napredovala, da zna narediti čevelj, ki je na prvi pogled videti kot tisti iz usnja. Samo cena ti pove, da ni tako. Kakovostni usnjeni čevlji so danes zelo, zelo dragi.« Tomo pove, da je kar malce razočaran nad oblačilno kulturo današnjih ljudi. »Na Jesenicah poznam samo dva gospoda, ki še nosita kakovostne usnjene čevlje. Sta pa ves čas urejena od nog do glave, v nasprotju z drugimi, ki naokoli ves čas hodijo v športnih copatih ali pohodnih čevljih.« Kljub temu je Tomo še vedno optimist. »Čeprav je dela vsako leto manj, verjamem, da bodo ljudje čevljarje še vedno potrebovali.«

Težko prisluženi kruh. Čeprav je Tomo izučen čevljar, je zaposlitev dobil v čisto drugi branži. Bilo je maja 1973, star je bil enaindvajset let, ko je prišel domov od vojakov. Mislil je, da bo hitro dobil službo, vendar ni bilo tako. Po nekaj mesecih se je, na predlog sorodnika, ki je delal v Sloveniji na železnici, odločil, da z bratom odpotujeta na Jesenice, ker da v železarni potrebujejo delovno silo. 11. septembra je prvič prestopil prag jeklarne. Svoja najlepša leta je pustil v martinarni, kjer je iz peči teklo jeklo z več kot 1.300 °C. Delo je bilo težko: na eni strani visoka vročina, vroče jeklo je kdaj tudi »poškropilo« delavce, na drugi strani prepih, ves čas pa veliko hrupa. Tomo se kljub vsemu teh časov spominja z nostalgijo. »Bili smo zelo dobro plačani. Sam sem delal tudi nadure. Če si bil priden, si lahko zaslužil še eno plačo.« Ko je šla leta 1986 stara tovarna v stečaj, so delavce prerazporedili. »Mene so prestavili v valjarno. Ker je bilo delo v nižjem razredu, sem začel domov nositi skoraj polovico manj denarja. Delo je bilo enolično, pa še nobenih možnosti za napredovanje ni bilo. Po petih letih sem se odločil, da dam odpoved in grem na svoje.« zaračunal.« 

Več v reviji Zarja Jana, št. 21, 25.5. 2021