Foto: Šimen Zupančič
Diverzantska akcija, ki ste jo izvedli v sistemu nabave žilnih opornic, je jasno dokazala, da Slovenci za nekajkrat preplačujemo zdravstveni material. In da je moč z najpreprostejšimi sistemskimi ukrepi privarčevati milijone. Vmes je minilo že dovolj časa za vprašanje – se je po tem karkoli spremenilo?
Ne, nič. Temu primeru niso sledile akcije na drugih področjih, torej pri nobenem drugem medicinskem materialu in aparaturah.
Prav nikjer?
Ne, jaz ne vem za noben primer. Zato vztrajam pri tezi, da slovenski javni razpisi ostajajo legalizirana kraja davkoplačevalskega denarja. S tem da je že nekaj časa jasno, kako bi to področje lahko uredili.
Kako konkretno?
Za vsak posamezni artikel bi morali postaviti referenčno ceno – recimo povprečje skandinavskih cen – ki bi veljala kot zgornja meja na javnih razpisih. In če bi jo slovenski distributerji presegli, bi morali imeti zdravstveni zavodi ali država pravico in dolžnost, da material kupijo po referenčni ceni drugje na enotnem trgu EU.
Nepojmljivo je, da nismo tega sprejeli že zdavnaj. Recimo nekaj mesecev po osamosvojitvi.
Se absolutno strinjam. Kot državljanu mi je to povsem nerazumljivo, tako kot se mi je leta 2013 zdelo nepojmljivo, da je v Nemčiji ista koronarna opornica istega proizvajalca stala 300 evrov, pri nas pa 1200 evrov. S tem da ima Nemčija bistveno višji BDP kot Slovenija.
Preplačevali smo jih za kar za štirikrat …
Varuhi obstoječega stanja so se vseskozi sklicevali na »specifičnost slovenskega trga«. S tem da mi nikoli niso znali prav razložiti, kaj s tem sploh mislijo. Mnogi distributerji so mi pravili, da je naš trg pač toliko manjši od zahodnih in da zato cene ne morejo biti primerljive. A ta teza niti približno ne drži vode.
Več v reviji Zarja Jana, št. 39, 24. 9. 2019
