Rekli so, da je marljiva, vedno nasmejana in pripravljena pomagati. Sama pravi, da je po osmih letih in pol, odkar sredi Ajdovščine prodaja revije in časopise ter množico drobnarij, ki jo ponujajo trafike, postala že krajevni inventar. Bruna Hajdinjak se pogosto počuti kot informacijski center mesta. Kako tudi ne, vsakdo ve, kje jo lahko najde, in to skoraj enajst ur na dan. Če pogrešate pogovore s prodajalci, tako imenovani osebni stik, ki s samopostrežnimi blagajnami izginja (in sami smo si krivi!) – ga pri Bruni dobite.

Prijazno bo odgovorila vsakomur. Vprašanj namreč ne zmanjka: kdaj izide kakšna revija, v katerem časopisu imajo zgodbo, ki sem jo slučajno ujel po radiu ali televiziji, kakšna revija pa je to, ali mi znate napolniti telefon, kje pridem do … Včasih se prelevi v psihiatra ali nastavlja uho kot župnik v spovednici. Le da »pozabi« nastaviti še puščico. Bi bilo pa dobro, če bi ljudje v zameno za bogate informacije kupili časopis pri njej, ne da odgovore iščejo pri njej, potem pa kupijo čtivo tam, kjer se da nakupovalno košaro napolniti še s kruhom, mlekom in mesom. Čisto malo potoži, ne preveč. Ve, da se tako pač vrti naš svet in da morebiti takole čisto počasi trafikanti nekega dne ne bodo več med nami. Povozili jih bodo super- in megamarketi z vsemi tistimi obetajočimi točkami, ki jih pridno zbiramo.

Takole modrujeva na luštni in ravno prav veliki leseni klopci, ki ji jo je bil zraven kioska postavil zet ter jo z verigo priklenil k deblu drevesa. Srkava kavo, poznopopoldansko sonce naju kar malo preveč greje, delovnik se umirja, Ajdovščina se prazni.

Križanke, kuharija in gorski zdravnik. Vrata kioska vsak dan odpre že ob 6.30 in prve stranke so tam že čez slabih deset minut, zato si nikoli ne drzne zamuditi niti minuto. Niti ji to ne pride na misel. »Jaz sem še iz tiste stare šole, ko nismo poznali zamujanja, raje smo bili pol ure prej na delovnem mestu kot minuto prepozni,« pravi Bruna, medtem ko z enim očesom vseskozi motri kiosk.

Po poklicu je prodajalka in gostinka, za njo je dvanajst let dela v gostinstvu in 14 let v trgovini, leto dni težaškega dela v skladišču, zdaj že skoraj devet let prodaja tisk. Kaj lahko pove o bralnih navadah Slovencev oziroma sokrajanov? »Mladi imajo vse na internetu, redko kupijo kakšno revijo, upokojenci v resnici imajo denar, a najprej z njim pomagajo svojim potomcem, mladim družinam, potem si šele privoščijo kakšno revijo. Veste, kaj trenutno zanima Slovence? Križanke, kuharija in Gorski zdravnik.«

Med fotografiranjem nam veter močno nagaja, Bruni pa vztrajno mrši lase, vendar se ona samo smeji: »Temu pravimo ajdovska frizura. Brez vetra pri nas ne gre, prav pogrešali bi ga.« 

Več v Zarji, št. 37, 13. 9. 2016