Mile je rojen Sarajevčan. Nekdanji mladenič svobodnih nazorov in svoj čas celo privrženec hipijev, je končal šolo uporabnih umetnosti. Imel je delo, ženo, mamo, a je vojna naredila svoje. Ostal je popolnoma brez vsega. Povojno razpoloženje, pomanjkanje dela in brezup so ga pripeljali v Zagreb, kjer je šlo njegovo življenje le še navzdol. Ni imel dokumentov, bil je človek brez identitete, ni si mogel urediti socialne pomoči, tri leta in pol je živel tako, da je zbiral plastične steklenice in jih prodajal. To so bila težka leta, strašni trenutki trpljenja, ko si, denimo, pred spanjem ni upal sezuti čevljev, ker se je bal, da bi mu podgane pogrizle prste na nogah.
A se ni hotel predati.
Od brskanja po smeteh do volonterskega oskarja. Mile se je pridružil projektu Ulične svetilke in kot brezdomec prodajal ta časopis. S tem je nekaj malega zaslužil, tako da si je končno lahko najel majhno sobo, v kateri živi še danes. Dolga leta je hodil od vrat do vrat različnih institucij in iskal svojo pravico do identitete ter premišljal o usodah brezdomcev. Dobil je manjši fotoaparat in začel ustvarjati portrete, hkrati je ljudi spraševal, kako doživljajo brezdomce. V njem se je očitno prebudila njegova umetniška žilica. In prav ta mu je pomagala, da je nekako preživel najtežje trenutke in začel postopoma pomagati številnim drugim ljudem, ki so ostali brez strehe nad glavo. Težko je razumeti, kako je lahko človeku, ki je po smeteh zbiral prazne plastične steklenice, uspelo organizirati fotografske razstave. Miletu je to uspelo.
Po tem svojem prostovoljnem delu je postal znan po vsem Zagrebu. Čez čas je bil celo nominiran za nagrado volonterski oskar 2014. Takrat je nemški Deutsche Welle o njem pripravil posebno reportažo.
Tistega leta je končno dobil svojo osebno izkaznico in kot prvi brezdomec, ki mu je to uspelo, zmagal v dolgi vojni z administracijo. S tem je po svoje odprl vrata tudi drugim brezdomcem. Vse skupaj mu je dalo nov zagon za uresničevanje idej, ki so se mu porajale v času, ko je bil brez strehe nad glavo. In takrat je spoznal Dražena, ki je prišel na podelitev omenjene nagrade, ker je bila ena od nagrajenih tudi njegova hčerka Maša. Dražen mu je podal roko in mu dejal, da ga občuduje zaradi vsega, kar počne, malce sta pokramljala o problemih brezdomstva, nato pa mu je Dražen predlagal, da si izmenjata telefonski številki. Že naslednji teden ga je povabil na kavo v bistro Grič na Jurišičevi ulici v središču Zagreba. Takrat ne eden ne drugi še pomislila nista na to, da bo bistro postal njuno vsakotedensko shajališče za načrtovanje skupnih akcij za pomoč brezdomcem, prirejanje razstav, predavanj, tribun …
»Ko mi je Mile govoril o tem, da želi ustanoviti društvo Fajter, ki bi se bojevalo za boljše življenje brezdomcev, in da želi izdajati časopis Ulični fajteri, ki bi poročal o problematiki brezdomstva, sem si mislil, da pač sanjari. Takrat še nisem vedel, kako vztrajen in sistematičen človek je Mile. Lahko rečem, da bi bil izvrsten znanstvenik ali poslovnež. Iz nič mu je uspelo izpeljati vse to, on pa pri vsem tem nikoli ni razmišljal o denarju, ki ga je za to potreboval. Mile vse gradi na odnosih in pretanjenem vplivu na dobroto, ki jo ima v sebi vsak človek,« hvali Dražen svojega prijatelja.
Velikopotezni načrti v skromni kavarni
Ko je Mile spoznal Dražena, je bil prepričan, da je tudi on eden tistih uspešnih posameznikov, ki obljubijo, da bodo poklicali, nato pa se nikoli več ne pojavijo. Takrat se mu še sanjalo ni o tem, kako zelo sta si podobna po vztrajnosti in želji, da premikata meje. Dražen je namreč vztrajal pri njunih sestankih v oblakih cigaretnega dima, ob kavi in dveh kozarčkih žganja. Dolgolasi 59-letni hipi v podarjenih oblačilih in znanstvenik v poslovni obleki že dve leti vztrajno kujeta načrte, ki jih potem tudi vedno uresničita. V smehu se strinjata, da sta oba izrazito hiperaktivna človeka.

Članek v celoti lahko preberete v reviji Zarja št. 8, 23.2.2016

Galerija

Poglej vse fotografije (3)