Prejšnji teden je njeno ime zelo odmevalo. Še bolj njeno dejanje. Eva Slabe ima »napačen« priimek: gre za močno žensko, ki je stečajni upraviteljici Industrije usnja Vrhnika (IUV) po sodni poti preprečila, da bi za polletno delo dobila nagrado, vredno skoraj 190.000 evrov. Lahko rečemo, da gre za zgodbo o malem človeku, ki je dosegel veliko stvar.
Naivnemu državljanu, ki verjame, da strokovne službe delajo tisto, za kar so plačane, pa se zdi škandalozno: državno pravobranilstvo se namreč ni zganilo in podalo pritožbe na odločitev okrožnega sodišča. Ne, to je morala storiti brezposelna delavka, ki je v IUV Vrhnika pustila 25 let. Skupaj z nekdanjimi sodelavci še vedno upa, da bo nekega dne ugledala tisto mizerno odpravnino.
Zares žalostni so zneski delavskih odpravnin, če jih primerjamo z nagradami stečajnih upraviteljev – te so se zadnje čase tako razbohotile, da nam jemljejo sapo. Med stečajnimi upravitelji so namreč tudi taki, ki bi po črki zakona v žep lahko mirno zbasali 800.000 evrov – pa se tu in tam najde kdo, ki se delu nagrade odpove in je zadovoljen s polmilijonskim zneskom! K sreči oziroma končno se je nekaj premaknilo: nov pravilnik nagrade stečajnim upraviteljem omejuje na največ 80.000 evrov. Bolje pozno kot nikoli. Prejšnji teden je Eva Slabe na dom prejela odločbo, da je sodišče odločilo njej v prid in da nagrada stečajne upraviteljice IUV Nataše Gibičar Toš ne bo izplačana v prvotnem znesku. Eva Slabe se drži načela: »V življenju delaj tako, da te ne bo nikoli pred nikomer sram. Za svojimi dejanji stojim v vsakem trenutku.« Njeno držo in pogum so nagradili tudi poslušalci Vala 202, ki so jo izbrali za ime tedna. Tisti dan je bila deležna kar precejšnje pozornosti, tudi čestitk je bilo mnogo. Vse to jo je presenetilo in ujelo nepripravljeno.
- Ko bom velik, bom stečajni upravitelj. Takšna bi lahko bila prva misel, ki se porodi mlademu človeku na začetku poklicne poti. 190 tisočakov težka nagrada za šest mesecev dela zveni krasno. Vas je pognala v boj za pravico.
Gospa stečajna upraviteljica dela vse po zakonu, prav nič narobe. Tako ji pač omogoča zakon. Ampak zakaj so zakoni pisani na kožo samo nekaterim? Zakaj? Bega me vprašanje, zakaj je treba stečaje voditi tako dolgo – ponekod tudi po deset let! Tudi pri IUV postopek še ni končan. Iz stečajne mase delavci še nismo bili poplačani, a vendar je stečajna upraviteljica predlagala, da dobi nagrado po polletnem delu. To naj bi bila že njena druga nagrada! Prva je bila v prvi polovici leta – nekaj več kot 20.000 bruto. Verjetno se maksimalno trudi, ampak jaz ne vidim nobenega učinka. Tako kot moji sodelavci ga bom opazila šele takrat, ko bom na svojem tekočem računu videla nakazilo iz stečajne mase. Ampak to so bolj ali manj enake zgodbe naših podjetij v stečaju.
- Kako se je zgodba o tožbi oziroma pritožbi sploh začela? Kako to, da ste rekli: jaz tega ne bom dopustila?
Na primer so me opozorili sindikati, češ da se lahko samo en upnik pritoži na sodišče, da bo sklep padel. Vprašali so me, ali sem pripravljena dati svoje ime. Sem. Samo za mano stojte in me pravno podprite. Tako se je zgodilo. Ves ta uspeh torej ni samo posledica mojega dela. Je uspeh vseh nas.
Morda so se name obrnili zato, ker sem se že prej bolj izpostavljala. Vedno sem opozarjala na krivice in glasno dejala: to ni pošteno! Neprestano poslušamo, da smo predraga delovna sila, da firma ni rentabilna – nenehno je kaj! Denarja za delavca pa ni bilo nikoli! Nikoli, nikoli, nikoli! Zakoni bodo ostali nespremenjeni tako dolgo, dokler oblastem ne bomo dali jasno vedeti, da niso pošteni.
- Vas v prizadevanjih podpira tudi družina? Kaj pravijo na vaš aktivizem? Mož, s katerim ne živiva več skupaj, mi je med prvimi čestital ob izboru za ime tedna na Valu 202. Hčer kar slišim, kako reče: »Ja, kdo drug kot naša mami!«, starejši sin me podpira (»Mama, seveda te podpiram, ampak: a ni to žalostno, da si v tem boju osamljena?« se oglasi Evin najstarejši.). Prav njemu sem rekla, da je zame morda že prepozno, a me skrbi za mlajšo generacijo. Tudi oni se bodo morali vključiti v razpravo in biti dejavni v družbi – povedati, kaj jim ne ustreza, ne pa samo apatično godrnjati v smislu klinc, pa ta država! Naredimo vsi skupaj kaj za to! Mene je v vse tole kar potegnilo. Mislila sem si: če jih enkrat ustavimo, se bo menda ja kaj zganilo v tej družbi.
- Mi pravimo, da vam je uspela velika stvar, vi odgovarjate, da je uspelo vsem delavcem IUV. Ampak morali ste dali ime in začeti brcati.
Nihče se noče izpostavljati, ker ne boš nikoli požel aplavza, prej grajo. Pa saj aplavza niti ne potrebujem! A kljub temu pohvala nekaterih prijateljev in nekdanjih zaposlenih ali pa sploh nezaposlenih dobro dene. Ko se je treba bojevati za pravice, vsak skorajda apatično zavzdihne: Kaj pa bom jaz? Ampak vsak glas šteje! Več ko nas bo, močnejši bomo.
Več v novi Jani, št. 43, 27. 10. 2009
