V ruskem Sankt Peterburgu je pred štirinajstimi leti luč sveta ugledalo prvo leglo nove vrste domače mačke, kot sad eksperimentalnega križanja ruske brezdlake mačke donski sfinks s samičko orientalske kratkodlake mačke. Novo vrsto so Rusi hitro vzljubili in kmalu se je razširila tudi v druge predele sveta, v Sloveniji pa jih je za zdaj le peščica. Zato zakonca Žarn vrsto že skušata razširiti. Sonja je tako kot njena lastnica Olga prišla iz Rusije, natančneje iz Samare, kjer se je skotila.
Njena topla koža
Te, skorajda povsem gole muce je Olga prvič videla pri veterinarki, h kateri je pred leti peljala na pregled svojo takratno muco. »Prevzele so me njihove prelepe modre oči in prefinjeno, elegantno gibanje,« se spominja. Prav poseben občutek pa je bil, ko je eno teh mačk vzela v naročje. »Začutila sem njeno mehko toplo kožo,« opisuje, kako se je zaljubila na prvi pogled. In ko ji je od starosti umrla njena dolgoletna mačja prijateljica, je poiskala leglo mačk peterbald. Nekaj tednov je nestrpno čakala, da so bili mladički pripravljeni na samostojno življenje. Odločila se je za muco, ki po barvi kože spominja na siamsko. Mačke peterbald se namreč lahko skotijo v različnih barvah, nekatere imajo nekaj dlake, druge so povsem gole. Pogosto pa tudi tista dlaka, ki jo imajo (najbolj poraščene so po nogah, glavi in repu), z leti odpade. Sonja je podobna svoji mami, njen očka pa je bil bel in povsem gol, oba pa sta ruska prvaka. »Ko sem jo prvič videl, se mi je zdela nenavadna, skoraj grda,« ni bil sprva prav nič navdušen Olgin partner Herman. A ni trajalo dolgo, da ga je s svojimi vragolijami tako prevzela, da je danes ne bi zamenjal za nobeno drugo žival.
In zdaj še ženin
Sonja je zelo družabna, radovedna, igriva, navihana in inteligentna. Ker zaradi gole kože bolj občuti mraz, se ponoči stisne k svoji lastnici, na popoldanski počitek pa se skrivaj odtihotapi v spalnico in se zvije pod odejo. »Moraš paziti, da ne sedeš nanjo,« se smejita Žarnova. Preostali del dneva se rada greje v svoji mačji hišici v dnevni sobi ali se privije h kateremu od svojih lastnikov, najraje pa se igra. Pobrala je že nekaj nagrad na mačjih razstavah v Rusiji, zadnje mesece pa skrbnika tovrstne dogodke obiskujeta tudi v Sloveniji in v sosednjih državah. Toda nad nagrado za najlepšo mačko razstave, ki jo je Sonja dobila drugo oktobrsko nedeljo v Celju, sta bila vseeno presenečena. »Najbrž so jih očarale njene oči. Popolnoma pa so se raznežili, ko so jo pobožali. Vsak se je je želel dotakniti.« Mnogi so ju že spraševali, kje bi bilo mogoče dobiti tako zanimive muce, saj jih je v Sloveniji le peščica. Zato sta bila soglasna: Sonji bo treba najti ženina, preden si ga na vasi najde sama. Po krajšem poizvedovanju sta ga našla v Domžalah. Zdaj oboji lastniki samo še čakajo, da se mlada dva zaljubita in po Sloveniji razširita svoj elegantni rod brez krzna!
