V soboto nam je 96 plesnih parov iz 51 držav v štajerski prestolnici pričaralo neverjetno popoldne in še posebej večer. Videti najboljše športne plesne pare v latinskoameriških plesih je svojevrsten privilegij, čeprav ob koncu tega svetovnega prvenstva nismo doživeli katarze, saj sta bila slovenska predstavnika Jurij Batagelj in Jagoda Štrukelj zelo razočarana nad doseženim 4. mestom. Zmaga je odšla ruskemu paru Alexey Silde – Anna Firstova, druga sta bila Zoran Plohl in Tatjana Lahvinovič, ki sta iz slovenskih vrst pred dvema letoma prestopila v hrvaško reprezentanco, bron pa je bil zopet ruski – priplesala sta si ga Andrey Zaytsev in Anna Kuzminskaya, po mnenju nekaterih sta prikazala boljši ples od aktualnih svetovnih prvakov.
Zdi se, kot da nas sodniške odločitve vedno znova uspejo razočarati – tako laično javnost kot nekatere predstavnike sodniške stroke. Tako nam je po sicer izvrstno izpeljanem prvenstvu, organizirala ga je Plesna zveza Slovenije, starosta slovenskih plesnih trenerjev in sodnikov Franjo Kozar povedal: »Vaše opažanje, da bi si tretjeuvrščeni ruski par veliko bolj zaslužil zlato medaljo, je popolnoma pravilno. Po eni strani je vedno bolj očitno, da imajo velike države, kot je Rusija, na razpolago več kapitala, zato so jim na voljo najboljši trenerji. Po drugi strani pa je krivda tudi na strani sodnikov, ki bolj ali manj sodijo po neki že vnaprej določeni rang lestvici. Silde je za prvo mesto pokazal premalo. Na njegovem mestu bi k večjemu lahko bil Zoran Plohl, na drugo mesto bi sodil Jurija Batagelja. Tretjeuvrščeni Zaytsev je zame boljši kot Silde, aktualni svetovni prvak, ki bi ga jaz osebno sodil na četrto mesto. Sodniki ocenjujejo 30 elementov v petih kategorijah in kriteriji so lahko zelo široki, čas pa je zelo kratek. Znanje in izkušnje morajo biti vrhunske. Če bi bili tukaj res najboljši sodniki, bi bil rezultat verjetno drugačen,« je bil kritičen in kot vedno iskren Franjo Kozar.
Občinstvo v mariborski dvorani Ljudski vrt se je na vrhunsko predstavo plesnih parov, ki so svoje znanje pridobivali skozi mukotrpen dolgoletni proces treningov, odzivalo burno že v popoldanskem času, vrhunec tekmovalnega dne pa smo zaužili v večernem, finalnem delu. Vseskozi pa nas niso navduševali samo samba, cha cha, rumba, paso doble in jive, temveč tudi boogie woogie. V slednjem je hkrati s svetovnim prvenstvom v latinskoameriških plesih potekala tekma svetovnega pokala in privabila v Maribor 27 plesnih parov. To je bila izredna promocija tega navdušujočega in pri nas bolj malo znanega plesa, plesalci boogie woogieja pa so se izkazali za sproščeno, duhovito in optimistično druščino, ki so iz kroga v krog presenečali tudi s svojimi plesnimi opravami. Bilo je izjemno zanimivo! Prav tako so bile izjemne vmesne šov točke: od standardnih plesalcev Tjaše Vulič in Luce Bussolettija pa do plesnih točk, ki so nam jih prikazali tako imenovani paraplesalci. Očaral nas je plesni par s slepim plesalcem Robertom Girolamijem, silovito smo zaploskali slovenski plesni tango formaciji s plesalkami na invalidskih vozičkih ter bili domala šokirani nad predstavo ruskega para Svetlane Kukushkine in Maxima Sedakova, ki sta nam zaplesala splet latinskoameriških plesov Pet v enem – s plesalcem na invalidskem vozičku!
Takšnega šoka nisva pričakovala!
Po vsem videnem smo čakali le še na razglasitev rezultatov in nestrpno stiskali pesti za slovenska predstavnika med šestimi najboljšimi na svetu Jurija Batagelja in Jagodo Štrukelj. Uvrstila sta se na nehvaležno in vedno tako osovraženo četrto mesto in nista zmogla skrivati svojega razočaranja in – da, tudi žalosti. Po zaključku prireditve, ko so enim tekle solze sreče, drugi pa so se spraševali, kaj je šlo narobe, smo govorili tudi z Jurijem Batageljem – pogumno se je postavil pred mikrofone. »Ne vem, kaj je šlo narobe. Ne vem, ne vem in se sploh nočem obremenjevati s tem. Ne vem kaj je bilo. Vem in sem skoraj prepričan, pa nikoli ne obtožujem sodnikov in vedno prevzamem krivdo za svoj neuspeh, da je tokrat bilo malo čudno. Plesala sva najbolje, kar znava – 15. oktobra sva plesala na angleškem turnirju International v Angliji, kjer sva bila tretja – pa nisva plesala tako dobro, kot danes pred slovensko publiko. Kakšna atmosfera! Če sem čemu danes hvaležen, sem temu, da sem plesal pred takšno slovensko publiko – to, kar so nam dali, takšno podporo, naju bo gnalo naprej. Zagotovo! Jagoda je še bolj prizadeta, saj je bolj čustvena kot sem sam. Seveda takega šoka nisva pričakovala, 4. mesta pač nisva pričakovala – in to iskreno priznam!« je zaključil Jurij, ki se z Jagodo zdaj odpravlja na svetovno turnejo. Čakajo ju nastopi od New Yorka in vse tja do Kitajske in Tokia.
Plohl: bila sva najboljša!
Razočaranja ni skrival niti Zoran Plohl, sicer Mariborčan, ki s Tatjano Lahvinovič že skoraj dve leti pleše za sosednjo Hrvaško, v Mariboru pa je imel silno podporo svojih navijačev. »Prepričana sva bila, da bova zmagala. Predvsem po odplesanem finalu. Ne vem, zakaj bi si zatiskala oči in iskala morebitne napake – ne, bila sva najboljša! Tako je. Če bi bil na prvi stopnički, bi zmagal za obe državi: ena mi je dala priložnost plesati za njo, v drugi sem se rodil, imam družino, tako da imam rad obe - tako Hrvaško kot Slovenijo. Rezultati in sodniške ocene pa… vidim problem mogočne Rusije. Težko mi je komentirati morebitne zakulisne igre, ampak po prikazanem plesu so naju prikrajšali, prav tako pa so prikrajšali Jurija in Jagodo,« je bil odkrit Plohl.
Razočaranjem navkljub pa lahko ob koncu vseeno zakličemo: hočemo še takšnih vrhunskih plesnih dogodkov!
