Prisežem, da ga nisem omenila prva, ampak se je Milena Zupančič sama potožila, kako trdno zasidrano je to Cvetje v slovenski duši. Mit, ki jo spremlja že nekaj desetletij in še ni videti konca. In ko smo že pri mitih – Milena Zupančič se je pred kratkim vrnila s Kube, kjer je Mini teater gostoval na mednarodnem gledališkem festivalu. Kuba je upravičila svoj mitski sloves. Na srečo mojito in cuba libre nista mit.
Živel Fidel, čeprav malo načet
»Vedno sem si želela iti na Kubo in seveda sem si želela, da grem tja še pravi čas. Potem bo sistem gotovo drugačen.« Zdaj, ko je Fidel Castro še živ, je Kuba še vedno dežela iz naših malo tudi idealiziranih predstav; zaradi njih je morala Milena tokrat v Slovenijo poslati veliko več razglednic, kot jih pošlje s svojih drugih potovanj. Pravzaprav zelo redko piše, ker je to v krajih, kamor potuje kot Unicefova ambasadorka ali zasebno, navadno pravi podvig.
Kuba, čeprav je v nekaj dneh ni mogla zares občutiti in okusiti, jo je navdušila in hkrati vznemirila s svojo dvojnostjo. Na eni strani čudovite obnovljene stavbe, ki govorijo o tem, kako krasno mesto je bila nekoč Havana. Tik ob njih pa podrtije, ki jim grozi, da se bodo zdaj zdaj zrušile. Luksuzni hoteli z urejenimi in čistimi stranišči, v katerih pa ni toaletnega papirja, ker ga nimajo. Povsod se lahko kadi, kar je za še vedno strastno kadilko, ki tega nikoli ne taji, pravi raj; le vžigalnik je težko najti. Na ulicah Havane odmeva glasba in se pleše salsa, toda tamkajšnja univerzitetna profesorica ima 400 evrov plače, kar je tam ena boljših plač. »Cene pa niso dosti drugačne od naših. Zato poskuša poleg službe vsakdo zaslužiti še kaj, da lahko preživi.«
Predstave je kljub temu obiskalo ogromno ljudi. Izjemno navdušenih. Kubanskim dekletom so bili fantje iz Mini teatra zelo všeč. »So imeli ves čas zadrege,« se smeje Milena. Punci, to je bila poleg Milene še Polona Vetrih, sta imeli manj zadreg. In družbo Dušana Jovanoviča. Tudi on je moral videti Fidelovo Kubo. Če bi šla Milena na Kubo le potovat, ne tudi delat, bi gotovo šla še kam drugam, ven iz Havane. Gledat, kje in kakšno je življenje, ki morda ne spada v naše idealizirane predstave.
Greš tja, kjer je najhuje
Ali delo za Unicef spremeni človekov pogled na svet, vidi druge reči, kot jih je videl prej, jo nekako logično in hkrati stereotipno vprašam. »Seveda, to te spremeni, spremeni tvoj pogled. Predvsem ločiš bistveno od nebistvenega. Veliko stvari, ki so se ti prej zdele usodne, s tako izkušnjo odpade.«
Milena Zupančič je že 12 let Unicefova ambasadorka. Zelo dejavna. »Če se za nekaj odločiš oziroma rečeš, da boš to počel, potem se mi zdi prav, da to zares počneš. Sicer je bolj pošteno, da takoj rečeš ne. V zadnjih letih se je humanitarnost strašno razpasla. Res je ni nikoli dovolj oziroma preveč, ampak velikokrat je to tudi ali zgolj gradnja lastne podobe, takrat ko so zraven kamere pa fotografi, kar me seveda moti,« doda. Podrobnosti pa prepusti vesti tistih, ki jih ima v mislih.
Kot ambasadorka Unicefa je bila nazadnje v Ruandi. Že drugič. Ko govori o tamkajšnjih otrocih, med katerimi jih je veliko okuženih z aidsom, in o njihovem življenju na ulici, o tem, da tam zaradi genocida in bolezni redko srečaš starejšega človeka, poslušalca spreletava srh. Slutiš tragedijo razsežnosti, ki si je niti ne moreš niti nočeš predstavljati. Milena pa gre rada prav v središče teh stvari. Pogovarjava se še o marsičem, kar počne Unicef, in o načinu, kako se tega loteva. Spreminjati je treba sistem, globoko ukoreninjena razmišljanja in prepričanja ljudi, vplivati je treba na lokalne veljake, na poglavarje plemen, ne na vlade ali generale. O tem bi lahko govorili ure in ure, marsikaj morda niti ne bi zazvenelo politično korektno. Včasih, na primer, je ljudem zares težko naravnost povedati, da pomagajo na napačen način; da žrtve cunamija zagotovo ne potrebujejo zahodnjaških gojzarjev, ampak nekaj čisto drugega.

Več v Jani št. 46, 17. 11. 2009