Prvega oktobra letos je bilo za vrhunskega alpinista Tomaža Humarja še zadnje jutro v domovini. Že opoldne tega dne je odletel na poslednjo pot proti Himalaji. Prav tisto jutro, le nekaj ur pred odhodom, me je po telefonu poklical okoli osme ure. Želel je vedeti, ali sem res razumela, kaj mi je hotel povedati in napisati prejšnjega dne. 30. septembra mi je za članek v Jani namreč najprej zelo podrobno razložil pomen magnetne energije in človekovega magnetnega polja za vsakega od nas, za naš planet, in magnetnega motorja. Bil je izjemen raziskovalec življenja, nazadnje je najbolj iskal znanje. V pripoved je, kot vedno, vtkal svoja osupljiva spoznanja, saj je izostreno čutil nevidne ravni našega bivanja. Meni je s tem ogromno dal. Na zadnji septembrski večer mi je bistvo še napisal in poslal. S pomenljivim stavkom na koncu: »Vse, kar si, JE, vse, kar je, SI.«
V jutru slovesa mi je rekel, da moram najprej jaz razumeti, kaj mi je želel povedati. Da si želi, da bom to pravilno predala drugim ljudem. Vendar tedaj nisem doumela, zakaj se mu je zdelo to tako pomembno. Obenem me je prosil, naj res nikomur ne povem za njegov odhod v Himalajo, ker zanj sam ni povedal skoraj nikomur. In mi dejal: »V Himalajo se grem srečat s seboj!« To je bilo vse, kar mi je zaupal o tej odpravi v Nepal.
To ni bilo navadno slovo niti kratkočasen klepet. Tomaž mi je, tak kot je bil, tisto jutro nizal globoke, zahtevne misli, in to precej dolgo. Šele zdaj dobivajo jasnejše obrise. Ob tem me ovije žalost. Rekel je, da tisto, česar ne razumemo, še ne pomeni, da ne obstaja. In da je do vsega mogoče priti matematično.
Je res slutil, kam se bo 9. novembra letos podala njegova duša?
Preberite si še več Janinih člankov o Tomažu humarju iz preteklih let:
Tomaž Humar ima borelijo
Znova rojen na ubijalski gori
Nevarna drama na "ubijalski" gori
Zdravljenje z ledenimi slapovi
Vse to sem jaz
Več v uvodniku iz nove Jane, št. 46, 17.11.2009. Članek o magnetni energiji, v katerem je sodeloval Tomaž Humar, bomo objavili v prihodnji številki.
