Janez Lapajne, filmski in gledališki režiser, je režiral tudi morda najznamenitejše Viktorje, tiste s Tjašo Železnik in Jurijem Zrnecem. Toda najbolj znan je kot režiser treh celovečernih filmov, Šelestenja (2002), Kratkih stikov (2006) in najnovejšega, Osebna prtljaga. Prva dva sta na festivalih slovenskega filma pobirala najpomembnejše nagrade in bila razglašena za najboljša filma, Osebna prtljaga pa letos na FSF ni dobila nobene pomembnejše nagrade. Kar je dvignilo kar nekaj obrvi. In potem je prišla še kontroverzna odločitev, da bodo film prikazovali le na eni predstavi tedensko v Kinoteki (a vam bo tam na voljo do konca junija naslednje leto), ki je tudi povzročila razpravico ali dve.

Zakaj Kinoteka? Odločili ste se za zelo nenavadno distribucijo filma. Res pa je, da je v Kinoteki povsem drugačno občinstvo kot na primer v Koloseju. Je to razlog za vašo odločitev ali obstaja še kakšen?
Obstajajo tudi tehnični razlogi, toda najpomembnejši je, da film zame ni sejemska atrakcija. V dostojni in spokojni kinotečni hram hodijo ljudje, ki jih zanimajo filmi. Se pravi, da tja hodijo zanimivi ljudje. Zanje delam filme. Čudovit paradoks avtorskega filma je v tem, da mu mora gledalec slediti, če želi, da film po ogledu pride za njim.
S prvima celovečercema ste slavili na Festivalih slovenskega filma, letos pa so vaš film pri podeljevanju nagrad skoraj popolnoma prezrli, čeprav nekateri menijo, da ste moralni zmagovalec festivala. Zavedam se, da vas postavljam v neprijeten položaj, ampak vseeno me zanima, kako to komentirate. Predvsem pa, kaj menite o tem, da so žirije prezrle zares bleščečo vlogo Nataše Barbare Gračner?
Vsaka žirija ima pravico, da lahko misli, kar hoče, če seveda kaj misli. Portoroška je spregledala izjemno Natašo Barbaro. So zato nekateri v drugem pomenu spregledali žirijo? Ne vem. Osebna prtljaga po letošnjem Portorožu ni nič drugačna, kot je bila prej, in odločitve žirij niso moja prtljaga. Gre za nepomemben dogodek v mojem življenju, popolnoma neprimerljiv s tem, da sem lahko režiral igralske in druge talente v ekipi.
Večina slovenskih filmov zadnja leta se najprej predstavi gledalcem na tujih festivalih, domačo premiero pa dočakamo šele mesece pozneje. Režiserje vztrajno sprašujem,  zakaj, pa po navadi rečejo, da je bilo tako pač časovno najugodneje. Zakaj ste vi svoj najnovejši film najprej pokazali domačemu občinstvu na letošnjem FSF, je bilo to naključje ali zavestna odločitev?
Nagradil bom vašo vztrajnost – odgovoril bom nasprotno od kolegov. Pri Osebni prtljagi se je izšlo časovno najmanj ugodno. Film je moral biti predvajan na prvem Festivalu slovenskega filma po dokončanju filma zaradi člena v pogodbi s Filmskim skladom. To, da je bila svetovna premiera v Sloveniji, je sicer lepo, a to filmu žal ne bo šlo na roke pri startu na mednarodnih festivalih.
Bi rekli, da ste »ženski režiser«, torej nekdo, ki zna še posebno dobro delati z igralkami? Zdi se, da igralke pod vašim vodstvom neustavljivo pobirajo nagrade in bleščeče kritike.
Rekel bi, da sem le režiser. Z igralkami je tako kot z igralci. Dobre potrebujejo režiserja, slabim pa tudi ta ne more pomagati. In ker igralkam rad pomagam, izbiram med bleščečimi.
Ste tudi eden najglasnejših slovenskih filmskih režiserjev – o razmerah, ki vam pri slovenskem filmu niso všeč, odkrito govorite. Pred leti ste na 6. FSF v Celju kot predsednik žirije precej presenečeno kulturno ministrico nagradili s »kamnito vesno«. Jih zaradi odkritosti kdaj dobite po glavi ali je bolje biti glasen?
Edini človek, s katerim se ne želim prepirati, sem jaz. Zato grešim trikratno. Prvič, mislim. Drugič, povem, kar mislim. In tretjič, mislim film. Na Slovenskem za konkretne težave zadostuje že eden od teh grehov.
Se boste kdaj lotili komedije? V vaših filmih je veliko humorja, a nobeden od njih ni komedija.
No, moj diplomski kratki film Črepinjice je bil komedija. Ko mi bo kdo ponudil dva milijona evrov, se bom takoj lotil komedije tudi v celovečercu. Z enim milijonom bom posnel komedijo, z drugim dramo.