Pred tremi leti so mimo nas hušknili njegovi Venci, razkošna knjiga, v kateri je v verzih pripovedoval o vselej in večno mu dragi Beltinški bandi. Tokrat njegovih verzov nismo hoteli zamuditi – pred dnevi je izdal že četrto pesniško zbirko in jo skupaj s prijatelji poimenoval Pojezije. Lahko jih zapoješ ali pa ob njih kaj dobrega pojéš. Prekmurskega poeta si še vedno želi mlado in staro. Na intervju je namreč prišel skorajda naravnost z odra, od koder je noč poprej zabaval novo generacijo študentov. Vlado Kreslin želi s svojimi pesmimi povedati resnico – tako med vrsticami. Resnico bo z nami delil na prihajajočih literarnih večerih ter na treh zaporednih velikih koncertih v Cankarjevem domu, prvič 14. decembra.

- Katerega novinarskega vprašanja ste se v letih neštetih intervjujev že preobjedli?
Kako nastajajo vaše pesmi? Kje dobite idejo? To je najpogostejše vprašanje in nanj je najtežje odgovoriti. Ampak to vprašanje mi niti ne gre na živce, saj razumem radovednost glede tega. Bolj me postavlja v zagato, ker nanj ne znam odgovoriti. Ne vem, nimam recepta, nimam stalne tehnike, kako delam pesmi – enkrat tako, drugič spet malo drugače. Tudi o receptu za uspeh so me spraševali, pa sem jim že davno povedal, da ga ni. To je tako kot iskanje sreče: če jo iščeš, je zagotovo ne najdeš. Ko delaš nekaj, kar imaš rad, je sreča stranski produkt. Tudi sam nikoli nisem gledal tako, da bi rad uspel – moj cilj je bil vedno: delati dobro muziko.
- Vas oboževalci še vedno ustavljajo na cesti, prosijo za avtogram in fotografiranje?
Ja, seveda. Zadnje čase celo opažam, da so glede tega ljudje v Sloveniji postali bolj sproščeni. V tujini je v navadi, da se pridejo ljudje zahvalit za glasbo, za lep večer. Še pred časom je bilo podobnega pri nas manj, zdaj pa imam prijeten občutek, da je takih dejanj čedalje več. Ljudje, še posebej mladina, se pridejo neobremenjeno po koncertu fotografirat z mano, se zahvalit – to se mi zdi fajn, to je v redu.
- Kaj pa grupies, dekleta, ki hočejo od zvezdnikov še več čustvene oziroma intimne bližine?
Pesnike in pevce so imele ženske vedno rade – to vemo, kajne? Ženske so pač sposobne tako globokega dojemanja, da pesnike in pevce razumejo. Ha, ha, ha!
- Pravkar je izšla vaša četrta pesniška zbirka. Poimenovali ste jo Pojezije. Kaj dela tisti j v poezijah? Ste zajezili besede ali ste se ujezili ali kaj tretjega?
Kdor pravi, da je beseda pojezije nova skovanka, se moti. Če pogledamo v
spletni sistem Cobiss, ugotovimo, da so leta 1927 v Kranju izšle Pojezije Zvonimirja Gregorja. Izraz je torej star. Moje Pojezije se seveda predvsem pojejo. Čeprav je songov, torej uglasbenih pesmi, samo delček. Preostalo je še neobjavljena poezija. Ta naslov mi je predlagala prijateljica Valentina Smej Novak in takoj me je navdušil. Glede na to, da včasih, kot prijatelji in prekmurski sosedje, kaj skupaj skuhamo, lahko namigujejo tudi na hrano. (Pojezije se pojejo, pri tem pa se lahko še kaj pojé, op. p.)
- Knjiga z vašimi pesmimi je oblikovana tako, da ob pogledu nanjo najprej pomisliš na staro knjižno polico s svetovnimi ali slovenskimi klasiki.
Ja, malce smo hoteli namigovati na to. Tudi na Prešernove Poezije. Dizajn Pojezij je podoben eni od izdaj Poezij. Ampak ko odprete knjigo, vam je jasno, da ima knjiga tudi nekaj (samo)ironije.
- Veliko vaših pesmi v Pojezijah se bere kot zgodba. Bomo kdaj učakali tudi vaše prozno delo?
Jah, to sem imel pa že pri prejšnji knjigi o Beltinški bandi v mislih, ko sem imel težave, kako ubesediti dogodke – ali bi to bil roman, novele, pesmi … Tudi pri teh Pojezijah je ogromno navezav na resnične kraje, dogodke in ljudi. In spet sem pristal pri krajši obliki – pri pesmih. Bi bilo pa zanimivo napisati roman, vendar ne vem, ali sem tega sposoben.
- Ste tiste vrste poet, ki se usede pred kos papirja, da izlije čustva, ali se usedete za mizo z namenom, da delate, da napišete skladbo?
Predvsem sem pevec in pesmi sem začel pisati, ker sem potreboval besedila, da sem imel kaj peti. Ker pa sem hotel ovekovečiti nekatere dogodke in ljudi, sem napisal še preostalo – pesmi, ki niso uglasbene.

Več v novi Jani, št. 47, 24. 11. 2009