Majčkeno neroden. Povezovati njegovo nadarjenost za igranje komičnih, a navsezadnje smrtonosnih morilcev z njegovim življenjem bi bilo seveda absurdno, res pa je, da je imel njegov oče rahlo nenavaden poklic. Bil je poklicni morilec. Čisto zares. A ne zelo spreten, kot se je pokazalo.
Woodrow Tracy Harrelson se je rodil leta 1961, tri leta pozneje so se starši ločili in pri sedmih je Woody izvedel, s čim se pravzaprav ukvarja njegov očka. Ne, v resnici ni bil zgolj kvartopirec, kot so mislili Woody in njegova brata. Charles Harrelson je bil obsojen umora in je šel sedet. Izpustili so ga približno takrat, ko je Woody končeval gimnazijo, ampak ker se je Charles trdovratno držal svojega izbranega poklica in je – menda po naročilu nekega razpečevalca mamil – ustrelil zveznega sodnika, so mu naložili dve dosmrtni kazni. Woody je imel kljub temu, je nekoč zatrdil, precej srečno otroštvo. Pozneje si je zelo prizadeval ovreči očetovo obsodbo, a mu ni uspelo. Charles Harrelson je umrl v zaporu.
Ljudje ljubijo butlje. Woody, ki je igral že v gimnaziji, je študiral gledališke vede in angleščino. Do prave diplome ni prišel, je pa pozneje, precej pozneje, dobil več častnih. Vmes je igral v gledališču, in ko je že precej obupoval nad svojo igralsko kariero, se je zgodilo: v četrti sezoni je vstopil v zelo priljubljeno komično serijo Na zdravje in butastega barmana (ki mu je bilo, hecna stvar, tudi ime Woody) nato igral osem sezon. Petkrat zaporedoma (1987–1991) je bil nominiran za emmyja in ga enkrat vmes (leta 1989) tudi dobil. Pozneje je kot barman Woody gostoval še v seriji Frasier in bil spet nominiran za emmyja. Ljudem so butci čisto zares pri srcu. Ampak Woody – Woody igralec, ne barman – je po tihem obupoval. Sit je bil bara in televizije, pri filmu pa mu ni in ni uspelo. Saj je dobil nekaj vlog, a gledalci in kritiki so ostajali trdovratno ravnodušni.
Potem je bil že čas, da se spet obrne na boljše. In se je.
Hrčki se čisto zares trudijo. Uspeh se je pritihotapil v podobi nepričakovano uspešnih Driblerjev pod košem (ja, tudi mi smo čisto prevzeti nad tem prevodom; izvirnik, presenetljivo, ni omenjal ne košev ne driblanja: White Men Cant Jump, 1992). Leto zatem je prišla drama Nespodobno povabilo (Indecent Proposal). Večino slave sta sicer požela nespodobno povabljena Demi Moore in njen kupec Robert Redford, a film je bil uspešnica, kar Woodyju vsekakor ni škodovalo. Je pa isto leto, leta 1993, blestel kot psihopat v Rojenih morilcih (Natural Born Killers) Oliverja Stona in leta 1995 mu je vloga izdajatelja revije Hustler v Formanovi drami Ljudstvo proti Larryju Flyntu (The People vs. Larry Flynt) prinesla (doslej edino) nominacijo za oskarja.
Proti koncu devetdesetih je bil uspešen, utrujen in vsega sit. In si je vzel majčken dopust.
»Nad igranjem nisem bil nikoli razočaran, ker ga imam rad. A lepega dne sem začutil, da sem kot na kolesu v hrčkovi kletki, razumete? Snemal sem film za filmom in mislil samo na kariero, s prijatelji in družino pa nisem preživel toliko časa, kot bi bilo dobro zame. Pa sem si vzel malo odmora. Mislil sem, da bo trajalo dve, tri leta, pa se je raztegnilo v pet let. A vsekakor menim, da je to najboljše, kar sem naredil, kajti vrnil sem se poln energije.«
Zdaj se varčneje razdaja in nikoli ne viha nosu nad stranskimi vlogami, tako da nikoli ne morete vedeti, kdaj ga boste zalotili kot slepega pianista (v Sedmih dušah; Seven Pounds, 2008), pevca countryja (A Prairie Home Companion, 2006), lovca na glave (v Ni prostora za starce; No Country for Old Men, 2007) ali krivozobega divjeokega preroka apokalipse (v apokaliptičnem 2012, ki ga je sicer res vredno zamuditi).
Tudi kadar se potrudi z glavno vlogo, uspeh ni vedno predvidljiv. V filmu The Walker (2007) je bil umirjeno odličen kot homoseksualni plačani spremljevalec bogatih washingtonskih dam, a so gledalci očitno za hip pogledali stran in ga zamudili. Morda bo imel več sreče s filmom The Messenger, ki so ga že kazali po festivalih (v Berlinu je dobil srebrnega medveda za scenarij), v kinematografe pa šele prihaja, domnevajo, da zato, ker nameravajo z njim naskakovati oskarja. Harrelson je odličen kot glasnik smrti, vojak, ki mora svojce obveščati o smrti vojakov v Iraku.
Božanska trilogija. Preden je bil dovolj slaven, da so se z njim ukvarjali tabloidi, je bil precej živahen dečko. Tole je vzorček vznemirljivih trenutkov – dubrovniška izdaja: »Prihajali so po hribu navzdol in videti so bili hudo nevarni prasci – nekakšna hrvaška judo banda ali nekaj podobnega – in pravzaprav so me prišli sesut, ker sem bil z nekimi lepimi puncami. Bili so čisto na tem, da me zmlatijo, in postalo je zelo napeto. A potem me je eden od teh modelov prepoznal s televizije in tako smo nazadnje šli skupaj pit. Prisežem, če ne bi igral v seriji Na zdravje, bi takrat na tisti hrvaški plaži umrl.«
Prvič se je poročil (v Mehiki leta 1985) z Nancy, hčerko dramatika Neila Simona. Naslednji dan sta nameravala poroko razveljaviti, pa sta ugotovila, da je urad tisti dan zaprt in sta ostala poročena deset mesecev, preden sta le našla čas za ločitev. Naslednjič se je – po enaindvajsetletnem koruzništvu – poročil pred letom dni. Z Lauro Louie imata tri hčerke, ki jim on pravi »trilogija boginj«.
Dajte nam travico. Zdi se, da so najbolj divji dnevi za njim, a občasno imajo tabloidi z njim še precej veselja. Vsake toliko namreč – s spremenljivim uspehom – divje treščita Woody in zakon. Že leta je vegan in presnojedec, je tudi zelo glasen zagovornik okolja, svetovnega miru in borec za legalizacijo marihuane. Kar ga včasih spravi v težave, tako kot takrat, ko so ga aretirali, ko je v Kentuckyju posadil štiri semena marihuane v protest proti državnemu zakonu, ki ni delal razlik med industrijsko konopljo in marihuano. Ali takrat, ko se je v Kaliforniji povzpel na sloviti most Golden Gate in na njem izobesil napis proti izsekavanju starih dreves. Javno je obsodil ameriško invazijo Iraka in nekoč z drugimi aktivisti s kolesom v spremstvu avtobusa, ki ga je poganjalo biogorivo, prepotoval ZDA.
»Spoznal sem, da se vsakič, ko se za nekaj postaviš in odpreš usta, komu zameriš. Dolgo sem si želel bogastva in slave, ko pa sem ju dosegel, sem spoznal, da je to prazno. Zdaj je zame pomembna moja povezava z družino, s prijatelji in z naravo, pa to, da se postavim za svoja prepričanja. Res ti je lepo pri srcu, če stojiš za svojimi prepričanji. Drži, s tem, da sem stegnil jezik, in s filmi, ki jih posnamem, sem se gotovo spravil ob veliko privržencev. Upam, da bom snemal boljše filme, nikoli pa ne bom nehal stegovati svojega dolgega jezika.«
