Saj nismo niti vedeli, da je Goran Vojnović diplomiran režiser, ker je šel in najprej napisal uspešnico Čefurji raus! In pisal je, pravzaprav še vedno piše, tudi kolumne za Dnevnik. Šele potem smo izvedeli, da tudi režira – najprej nekaj kratkih filmov, potem pa se je lotil svojega prvega celovečerca. In ne, ni ekraniziral svoje knjižne uspešnice, čeprav pride tudi to še nekoč na vrsto, Piran-Pirano je zgodba o prepletanju treh življenj, ki preskakuje iz sedanjosti v preteklost, v dneve tik po koncu 2. svetovne vojne.

Zdi se mi nenavadno, da ste se, čeprav ste rojeni več desetletij po 2. svetovni vojni, lotili take teme.
Kot nekoga, ki je rojen leta 1980, me preseneča in žalosti, da te stvari odmevajo še danes, da te zgodbe, ki so se začele takrat, še danes dobivajo svoje epiloge. Moja osnovna želja je bila posneti zgodbo, ki se dogaja tukaj in zdaj. Z letom 1945 se ukvarjam zgolj zato, ker je to del te zgodbe. Ko se Italijan Antonio vrne v Piran, je to samo zaključek zgodbe, ki se je začela takrat, ko je bil prisiljen oditi od tu. Mene pa pritegne predvsem današnje srečanje, a tega ne moreš predstaviti ne da bi pri tem šel v leto 45, ko so se začele dogajati te stvari.
Drugi razlog pa je moja želja, da se ukvarjam z žanrom partizanskega filma. Ta žanr je pomemben del slovenske filmske zgodovine. Odraščal sem s partizanskimi filmi in do njih čutim nekakšno nostalgijo. Seveda nisem delal klasičnega partizanskega filma, niti ni bil to moj namen, se mi je pa ideja, da se vrnemo v leto 45 in ga prikažemo, zdela zelo mamljiva in zanimiva.
Rekli ste, da film ni namenjen mulariji – na katere gledalce ste potem ciljali?
Ne bi rekel, da jim ni namenjen, temveč da to ni tema, ki bi zanimala pretežno mlade gledalce, čeprav se je kar nekaj mladih pozitivno odzvalo. Res pa je, da so to teme – soočenje z lastno preteklostjo, pomiritev z nekim okoljem, prostorom – te teme pritegnejo predvsem starejše občinstvo. Naš problem je to, da je večina ljudi, ki jih ta film pritegne, morda že nehala hoditi v kino, ne hodijo na primer v Kolosej. Zato potrebujemo več časa, da jih pritegnemo, da jim sporočimo, da ta film obstaja, da kino Vič in podobni kinematografi, kjer se ga da videti, še vedno delujejo. Res pa je tudi, da je veliko mladih, ki jih take zgodbe privlačijo, ki jih zanimajo tudi te stvari. Ampak tudi pri Čefurjih sem mislil, da zgodba ne bo pritegnila starejših, pa jih je. Zatorej nismo hoteli na nobeno populacijo gledati ignorantsko, misliti, da ta film ni zanje, in jih ignorirati. Čim več ljudi skušamo pritegniti, da gredo film pogledat.
Ste film že pokazali v Sarajevu?
Ne, premiera je 28.
Škoda, hotela sem vas namreč vprašati, ali ste opazili kakšno razliko med tem, kako film gledajo v Sarajevu in kako ga gledamo v Sloveniji, pa na to še ne morete odgovoriti.
Ne, ne morem, a glede na to, da imajo tam še svežo izkušnjo vojne, tam morda malo drugače gledajo na te stvari. Videlo pa ga je precej ljudi s Hrvaške in mislim, da so ga že oni drugače dojemali. Za zdaj pa je čutiti večjo razliko med tem, kako film dojemajo na Primorskem – mislim na širši pojem Primorske …
V čem je ta razlika?
Gledalci, ki so bili tudi iz Pule, iz Trsta – njih pritegne predvsem zgodba, ker jo prepoznajo, se v njej najdejo, jo zelo močno začutijo. Film jih prepriča na ravni zgodbe, zelo močno jo občutijo in jo nekako vzamejo za svojo. Drugje pa, vsaj moj občutek je tak, moraš gledalce prepričati še z drugimi stvarmi, film mora delovati še na druge načine. Na Primorskem pa ljudje po prihodu iz kina zares govorijo samo o zgodbi, o tem, kaj se je dogajalo, kaj od tega poznajo tudi oni. Film gledajo, bi rekel, zelo prvinsko. To sem si tudi želel in zato sem zadovoljen, kajti to, kar film sporoča, do teh ljudi zagotovo pride.
Menda ste na idejo za zgodbo prišli, ko ste slišali, kako se v Vojvodino vračajo Nemci, ki so bili od tam pregnani.
Ja, takrat sem se prvič soočil s tovrstno zgodbo, z zgodbo o ljudeh, ki se vračajo v kraje, ki so jih morali nekoč zapustiti. Takih zgodb je ogromno tudi v Bosni, na Hrvaškem, tam jih je povzročila zadnja vojna. Take zgodbe se bodo dogajale še naslednjih petdeset let. Kjerkoli so vojne, te zgodbe spet nastajajo. Poznajo jih povsod po svetu in po tej plati je ta zgodba univerzalna, seveda pa je veliko stvari tudi zelo lokalnega značaja, je zgodovina enega prostora in tisti, ki to malo bolje poznajo, se lažje navežejo. Po univerzalni plati pa ni nobenih težav, da zgodbe ne bi razumeli tudi drugje. Ravno danes smo imeli sestanek z egiptovskim veleposlanikom, ki je v filmu prepoznal zgodbe, ki se dogajajo v arabskem svetu, kjer je ogromno razseljenih Palestincev, ki upajo, da se bodo morda nekoč vrnili …
Te zgodbe so zelo univerzalne, zato se mi zdi, da film seveda močno deluje v Piranu in okolici, da pa se ga gledati po vsem svetu.
Zakaj po knjižni uspešnici Čefurji raus! niste kovali železa dokler je bilo vroče in takoj napisali nove uspešnice, zakaj ste se lotili nečesa popolnoma drugega?
V Sloveniji človek ne more ravno obogateti z uspešnicami, da bi se zato z vso silo zagnal v kaj, kar bi mu zagotavljalo milijone. Motivacija pri nas ostaja čisto umetniška, človeška – tisto, kar te kot človeka zanima. Mene v tistem trenutku ni zanimalo delati Čefurje ali nekaj podobnega, na nek način sem to zgodbo povedal in zdaj živi naprej skozi predstavo, verjetno pa bo nekoč tudi kot film. Zanimale so me tudi druge zgodbe in hvalabogu ni bilo pritiska producentov in drugih, ki bi me silili, da se takoj posvetim Čefurjem.
Ne, mislila sem novo knjigo o čemerkoli, ki bi jo prodajalo že vaše ime.
Za to je vedno čas. Po poklicu sem filmski ustvarjalec in sem si vedno želel snemati film. Pri filmu je pri nas tako, ko se zgodi, ga moraš sprejeti. Nanj čakaš štiri, pet let, in ko dobiš priložnost, moraš vse podrediti temu. Knjiga pa je nekaj, za kar se sam odločiš, ko imaš čas. Lahko jo začnem pisati danes, jutri … Pri knjigi nisem odvisen od nikogar. Pri filmu pa takrat, ko ga dobiš, rečeš, gremo. V akcijo! Všeč mi je bilo tudi preklapljanje s knjige na film. Iz osamljenosti, ki jo omogoča pisanje, iz pomirjujočega, nestresnega okolja in popolne svobode, stopiš med ljudi in začneš nekaj delati še s petdesetimi, stotimi ljudmi – to je čisto nova avantura.
Po vseh letih, ko sem sam hodil okrog in predstavljal svojo knjigo, je bilo fino začeti zgodbo, ki ne bo samo moja, kjer ne bom ustvarjal samo jaz, temveč tudi igralci, scenograf, direktor fotografije, producent, itd. Knjiga pa čaka na trenutek, ko se bo filmska zgodba morda končala, in bom imel mir, da se umaknem iz filmskega cirkusa.
Kako daleč ste s filmskim projektom Čefurji raus!?
Ne zelo daleč, trenutno z (bosanskim scenaristom) Abdulahom Sidranom delava na scenariju. Naredil sem prvo verzijo, no, zdaj je to že druga, zdaj pa midva to piliva in jo poskušava spraviti v končno obliko scenarija, s katero bomo potem lahko začeli z resnimi pripravami. Seveda smo spet odvisni od razpisov na Filmskem skladu, kjer se zdaj, kot vemo, dogajajo različne stvari, dobili smo nov filmski zakon … Skratka, težko je predvideti, kaj se bo dogajalo. Naša želja je, da bi ta film posneli v prihodnjih dveh, treh letih, a to je odvisno od razmer.
Če bi vam dali izpolnjevati obrazec in bi v eni rubriki pisalo: poklic, kaj bi napisali?
To je zelo preprosto, po poklicu sem diplomirani filmski in televizijski režiser …
To ste po izobrazbi, ampak kaj ste po poklicu?
To je tudi moj poklic.
Se čutite režiserja bolj kot pisatelja?
Ja, v zadnjih letih tudi več režiram kot pišem. Roman sem pisal en mesec – pišem seveda tudi kolumne, ampak to je že druge vrste poklic – režiserstvo pa te okupira za dlje časa. Režija filma, tudi če odštejeva čas za pisanje scenarija, ti vzame vsaj eno leto dela. Po tem ko sem napisal knjigo, sem posnel kratek film Kitajci prihajajo, režiral nekaj televizijskih oddaj in še marsikaj. Literatura lahko ostaja hobi prav zaradi svobode, ko lahko v vsakem trenutku sedem in neodvisen od vseh napišem kakšno kratko zgodbo. Kot režiser pa delam tudi na televiziji, delam mnoge druge stvari, za katere ne morem reči, da so hobi, ker so dejansko služba. Pogosto počnem stvari, ki nimajo nobene zveze z umetnostjo, ampak to je dejansko moj poklic.
Povzemam neki vaš citat, rekli ste, da vam ustreza, da ne živite od režiranja, da režija ostaja hobi in nagrada za vloženi trud.
Ja, ampak tu sem imel v mislih filmsko režijo. Režiranje filma kakršen je Piran-Pirano ali kakršni so moji kratki filmi je v bistvu, tako kot literatura, vrsta ustvarjanja, ki ni nekaj, s čimer bi si želel zgolj zagotavljati preživetje. To bi namreč z veseljem počel tudi zastonj. Ko delaš take stvari, ne razmišljaš, ali boš s tem obogatel, ker seveda sploh ne moreš, temveč razmišljaš, da si to želiš delati. Režiranje igranih filmov je ustvarjanje, ki mora biti hobi, to moraš delati iz ljubezni do filma. Ko začneš te stvari delati za plačo, izgubijo svoj čar.
Seveda ni prav vsak trenutek pri ustvarjanju filma prijeten, marsikaj se naredi tudi z muko, a ustvarjanje svoje filmske zgodbe je nekaj, v čemer verjetno prav vsak režiser neznansko uživa.
Vedno se lotevate novih stvari. Mislite, da boste kdaj našli eno samo stvar in rekli, to je pravo, to hočem početi? In ali kaj takega sploh iščete, ali pa se prepuščate toku?
Ne, jaz uživam v tem, kar je pri nas pravzaprav nuja: da človek dela različne stvari, prav zato, ker je pri nas majhen trg in ne more na primer noben režiser vsako leto posneti filma. Ali od tega živeti. Ali od tega obogateti, pa potem par let pripravljati naslednji projekt. Že takoj ko končaš Akademijo, si prisiljen, da si najdeš način preživetja, tudi v drugih panogah. Jaz sem ga našel v pisanju, kdo drug se je lotil snemanja reklam, glasbenih spotov, nekdo je šel delat prireditve, nekdo morda dela dokumentarne filme … V to si vržen in jaz sem ugotovil, da meni to zelo ustreza, tako se tako nikoli ne naveličam ene stvari. Delam nekaj pri filmu, potem se umaknem k literaturi. Ko se naveličam pisanja, grem k filmu, ko se vsega naveličam, delam na televiziji, kjer je delo rutinsko, obrtniško, delaš z drugimi ambicijami, z drugačnim zadovoljstvom. Meni to ustreza. Hkrati pa vsake toliko poskusiš nekaj novega, odkrivaš, iščeš, kaj bi lahko še počel. Zaenkrat imam dovolj časa, energije in volje, da poskušam te stvari. Morda si bom kdaj zaželel bolj umirjenega življenja, se osredotočiti na eno stvar.
Je pa res, da ko se snema film, se počne samo to, vse drugo se temu podredi. Ko delaš te velike stvari, na primer pisanje romana, ne moreš kar preskakovati iz ene vloge v drugo, manjše stvari se pa da kombinirati.