Ljudje

V džungli te strah lahko pokoplje

Aljana Vidic
31. 10. 2012, 18.24
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.57
Deli članek:

Ruth Podgornik Reš ljudje poznajo kot vrtnarko, zadnjih pet let pa jo vedno več ljudi spoznava tudi kot ultramaratonko.

Mene je pri Ruth najbolj prevzelo to, da se je teh »nečloveških« podvigov lotila šele po štiridesetem rojstnem dnevu in da jo vlečejo le najtežji in najdaljši maratoni. In če verjamete ali ne, vsako leto je boljša.

Ko je pred dvema letoma pri 47 letih kot prva Slovenka pretekla slovensko hribovje od Maribora do Ankarana, je za 800 kilometrov dolg podvig potrebovala le 13 dni in šest ur. Doslej je to uspelo le petim moškim. Toda Ruth se je na ta tek odpravila le štiri mesece zatem, ko je pretekla 260 kilometrov skozi Saharo. Takrat je skozi cilj Transsahariane uspelo poleg nje priteči le še eni ženski. Lanski podvig, 247 kilometrov dolgi Sparthatlon v Grčiji, kjer je bila odlična druga, smo si lahko ogledali tudi v dokumentarnem filmu Ruth 243,8.

In kaj je lahko težje od teka čez gore, puščavo ali razbeljen asfalt? Odgovor je džungla. Ko sedem dni, 254 kilometrov v neznosni vročini na ramah prenašaš težak nahrbtnik, ko imaš ves čas mokre noge, ko te v podplate žge vroč pesek, ko pravih poti sploh ni in se ves čas spotikaš ob plezalke, ko med tekom opaziš polmetrsko kačo in skozi tabor, medtem ko se spravljaš k počitku, teče jaguar.

Ruth, najprej čestitke za odlično drugo mesto. Od dvanajstih žensk je na cilj maratona Jungle v Braziliji uspelo priti samo štirim. Vtisi so po 14 dneh verjetno še zelo sveži. Kako je bilo?
Muke, trpljenje in bolečine sem pozabila v trenutku, ko sem prišla cilj. Sploh nisem bila utrujena. Tudi nobenih posebnih poškodb nisem imela. Lahko bi šla še enkrat (smeh).

V čem je bil ta maraton drugačen od drugih?
V nasprotju z drugimi maratoni, ko je v ospredju zgolj borba za čas in kilometre, smo tukaj sodelovali, si pomagali, sklepali prijateljstva. Meni je maraton dal zelo veliko. Tudi glede doživljanja narave in drugačnosti. Narava me je neskončno očarala, sploh vonji. Tla so skoraj ves čas prekrita s cvetovi, in to v vseh mogočih barvah. Počutiš se, kot bi šel na poroko. Pa njihova naselja. Vsega tega ne bi mogla videti, če ne bi šla na ta maraton. Turistične agencije ti tega ne ponudijo.

Kakšen pa je bil teren, po katerem ste tekli?
Pot je mehka, skoraj ves čas se ti vdira. Za 25 kilometrov porabiš 6 ur, po asfaltu pa bi za to potreboval dve uri in pol, torej si lahko predstavljate, kako težko je bilo. Prvi dan sem bila neprestano na kolenih. Po tleh so namreč plezalke, podrta drevesa, ostanki dreves, luknje. Ob neskončni obali reke Tapajos pa tempo narekuje ugrezajoča se mivka.

Kaj je bilo najtežje?
Meni je največ težav predstavljala teža nahrbtnika. Vseh sedem dni, kolikor je trajal maraton, smo morali na hrbtu prenašati od 10 do 12 kilogramov: visečo mrežo, spalno vrečo, oblačila, obutev, hrano, vodo, prvo pomoč in drugo obvezno opremo.

Večino časa ste tekli sami. Vas je bilo kaj strah?
Niti malo. Če te je strah, potem te lahko zagrabi panika in je konec. Džungla je namreč najbolj živo okolje tega sveta. Ves čas nekaj slišiš in neprestano se v tvoji bližini nekaj premika.


Več preberite v tiskani izdaji revije Jana (št. 44, izid: 30.10.2012).