V božični številki Zarje ste lahko prebrali iskrivo iskren pogovor s Klemnom Slakonjo. Eden naših največjih genialcev je z bralci delil osnovne koordinate svojega nedavnega preporoda. Povedal je, kako je prerastel svoje otroške sanje o igralski karieri, obesil na klin službo v Drami in se s celim bitjem posvetil glasbi. Zaporedje razprodanih koncertov z Big Bandom RTV Slovenije je samo prvi dokaz, da se je odločil prav. Kot tudi neka povsem nova radost in lahkotnost v njegovem glasu in koraku. Kot eden glavnih vodnikov na tej poti mu je stal ob strani možak po imenu Joe Dispenza. A Klemen Slakonja še zdaleč ni edini, ki se navdušuje nad tem fascinantnim in radikalne principe streljajočim gospodom. Na njegove delavnice po vsem svetu se zgrinja tisoče iskalcev boljšega življenja.
Priznani zdravilec in bioenergetik Ivo Mohorič mi je nedavno zaupal, da sta z Manco Košir tako navdušena nad Dispenzovo zadnjo knjigo, da sta postala kar njena neuradna ambasadorja.
Tu je tudi pričevanje slovitega Marjana Ogorevca, ki je k slovenski izdaji uspešnice Placebo ste vi napisal spremno besedo. Omenjena knjiga, je poročal, stoji na tistem delu njegove police, ki je rezerviran za najpomembnejše knjige. Tiste, ki jih prebira spet in spet in v njih vedno znova najde kaj novega. »Upam si trditi,« je zapisal, »da so njegova dela skoraj obvezna za vsakega terapevta, ki se ukvarja bodisi z bioterapevtskim delom ali pa s katero od psihoterapevtskih tehnik.«
Ob vsej tej visokoleteči hvali smo seveda zastrigli z ušesi. In se vprašali: kdo je vendar ta skrivnostni in čedalje vplivnejši mož po imenu Joe Dispenza? In kaj je tako prelomnega na njegovih učenjih, da se tudi nekateri tako resni ljudje navdušujejo nad njim?
Z močjo misli nad zlomljeno hrbtenico. Najpreprostejši odgovor bi se lahko glasil, da gre za govorca, avtorja in raziskovalca, ki se trudi graditi most med znanostjo in duhovnostjo. Pri tem si je sicer pridelal tudi lep kup nasprotnikov in zasmehovalcev. A si tega očitno prav nič ne žene k srcu. No, njihova skepsa postane morda nekoliko razumljivejša, če si pogledamo Dispenzovo osebno zgodbo. Ta je namreč tako po lovsko divja, da jo je marsikomu preprosto nemogoče sprejeti. Vse pa se je začelo nekega čudovitega aprilskega dne leta 1986, ko je takrat še rosno mladega Joeja Dispenzo na triatlonu v Palm Springsu povozil terenec.
Pri tem ni šlo za bežno prasko. Ko se je na kolesu bližal zahrbtnemu ovinku, se je terensko vozilo zabilo vanj s polno močjo in ga več deset metrov vleklo po tleh. Ko se je prah polegel, se je zdelo, da ga je trenutek nepazljivosti stal skoraj vsega. Zdrobljenih je imel kar šest vretenc v hrbtenici, njen lok pa je bil nič manj kot »stisnjen v presto«. Zdravniki so mu razložili, da se bo lahko le s sila kompleksno in tvegano operacijo morda – morda! – spet postavil na lastne noge.
Čeprav so mu bele halje položile na srce, da ni nihče, ki je zavrnil operacijo, nikoli več hodil, je mladi Joe storil natanko to: zavrnil je operacijo. In sklenil raje položiti najdrznejšo stavo v svojem življenju. Namreč stavo na notranjo zdravilno inteligenco lastnega telesa. Pri tem mu je najbolje služila moč misli. V glavi, se spominja, je znova in znova ustvaril želeno podobo življenja s povsem zaceljeno hrbtenico. »Moral sem biti navzoč v sedanjem trenutku, ne pa obžalovati preteklosti, skrbeti za prihodnost ali se osredotočati na bolečino ali druge simptome.« Šteli sta samo popolna navzočnost in osredotočenost.
Začetek je bil sicer težak kot vrag. A bodoči govorec in raziskovalec se je vedno znova prisilil osredotočiti na to, kaj hoče – ne na to, česa noče. Pri tem ga je vodilo močno prepričanje, da um in snov nista ločena elementa. Njegova vera, poroča, je bila bogato poplačana. »Devet tednov in pol po nesreči sem vstal in odkorakal naprej v življenje – brez mavca ali operacij. Deseti teden po nesreči sem že začel sprejemati stranke v svoji kiropraktični ordinaciji. V dvanajstem tednu sem začel spet telovaditi in dvigovati uteži.«
Vsak podzavestni program je mogoče spremeniti. Je ob tako spektakularni štoriji sploh kaj čudnega, da so mu mnogi obupani ljudje po svetu prisluhnili prej kot bi komu drugemu? Zasmehovalci pa ga že zdavnaj odpisali kot povsem brezsramnega šarlatana? Kakorkoli, po okrevanju je svoje življenje posvetil raziskovanju procesov, ki naj bi mu omogočili, da se je zopet postavil na noge. Odkril je, da je obnova vtkana v vsako vlakno našega telesa.
Njegove delavnice so postale festivali čudežnih okrevanj. Lupus, Parkinsonova bolezen, možganske poškodbe, tumorji, celiakija, artritis … Po pričevanjih udeležencev seminarjev in delavnic naj bi se vse te zahrbtne in srdite bolezni že med dogodki pogosto vsaj omilile, nekatere pa celo izginile. (Tudi Klemen Slakonja je poročal, da je na eni izmed delavnic govoril z gospodom, ki si je z Dispenzovimi meditacijami pozdravil tumorje v glavi in za povrh še četrti stadij pljučnega raka.)
Pri teh čudežnih ozdravitvah naj bi naslovno vlogo vedno znova odigrala prav moč bolnikovih misli. Zavestni um, uči Joe Dispenza, predstavlja namreč samo pet odstotkov tega, kar smo. Preostalih petindevetdeset odstotkov tvori podzavestni skupek naučenih programov – torej čustvenih odzivov, navad, prepričanj in zaznavanj, ki skupaj še najbolj delujejo kot kak računalniški program.
Poklicni programerji pa vejo, da je vsak tak program mogoče spremeniti. Za to potrebujemo le malce znanja in poguma. Tako kot programerski strokovnjaki prečistijo računalniško kodo, naj bi se lahko tudi vsak od nas naučil zavestno vstopiti v operacijski sistem našega biološkega računalnika. In začeti počasi spreminjati ključne verige ukazov.
Naše misli ustvarjajo tisto, kar občutimo. Še enkrat: v evangeliju po Joeju Dispenzi poglavitno vlogo igrajo naše lastne misli. Tudi moderna znanost je začela že pred časom spoznavati, da z vsako svojo mislijo in čustvom vplivamo na naše celice. Pa ne samo nanje, temveč tudi na hormone, beljakovine, živčne prenašalce in nevronske poti, če naštejemo samo nekaj najočitnejših tarč.
»Prav naše misli so tiste, ki v možganih ustvarjajo kemikalije, ki jih potem doživljamo kot čustva,« uči Dispenza. Če sedimo in razmišljamo o kakem prihodnjem najhujšem možnem scenariju, se moramo zavedati, da naše telo ne razume, da gre samo za misel. Naše telo negativne občutke ob teh mislih občuti enako, kot če bi se ta najhujši možni scenarij dejansko pravkar odvijal v resničnosti.
»Misli so jezik možganov, občutki pa jezik telesa,« je naš portretiranec zapisal v knjigi Placebo ste vi. »Če mislite ogrožene misli, se bo vaše telo že čez nekaj trenutkov počutilo ogroženo. Ker možgani ves čas opazujejo telo, se bo ta ogroženost prenesla v še več ogroženih misli, zaradi katerih se boste počutili še bolj ogrožene. In tako v neskončnost, dokler se vse skupaj ne prelevi v stanje.« In od takega stanja ni bolezen nikoli prav daleč stran.
Ni res, da geni določajo našo usodo! Naloga bolnika na Dispenzovih delavnicah je torej, da si z mislimi reprogramira možgane. Moč misli naj bi presegala celo moč naših genov, ki so dolgo veljali za absolutne določevalce zdravja vsakega od nas. No, Joe Dispenza jim te moči ne priznava več: »Moderna epigenetika je povsem izničila doktrino stare šole, da geni določajo našo usodo. Ni res! Um lahko da navodila genom, naj se po novem vedejo drugače. In tako sploh ni nujno, da se bo določen podedovani gen izražal še naprej.«
Vedno znova se tako vrnemo na človekovo moč in pravzaprav dolžnost, da napravi red v svoji glavi. Da končno on postane tisti, ki misli svoje misli, namesto da njegove misli vodijo njega. »Eno mojih najpomembnejših spoznanj je bilo: samo zato, ker si nekaj pomislil, še ne pomeni, da je res,« se rad namuzne Dispenza. »Vsak dan pomislimo nekje med 60 in 70 tisoč misli. Preko 90 odstotkov pa je natanko tistih misli, ki smo jih pomislili včeraj in predvčerajšnjim in večino dni pred tem. Iste misli vodijo k istim odločitvam, te vodijo k istim vedenjem, isto vedenje ustvari iste izkušnje, iste izkušnje pa ustvarijo ista čustva, ki bodo sprožila spet iste misli.«
Da bi ozdraveli, moramo postati nekdo drug. Gre torej za začarani krog, ki onemogoča tako rast kot okrevanje. A kaj ko so naši stari vzorci, ki so se utrjevali desetine let življenja, pogosto tako močni, da lahko govorimo prav o trdi odvisnosti od naših starih jazov. Dispenza opozarja, da lahko tudi negativna čustva telesu in možganom dajo sunek energije. Zato lahko postanemo od teh sunkov negativnih čustev tudi odvisni.
V življenju se tako radi obkrožimo z dobro znanimi ljudmi, predmeti in lokacijami – da se nam le ne bi bilo treba spremeniti. »Po navadnem poteku stvari se nam ob prvem zametku neudobja aktivira program, ki to neudobje zatre v kali. Praviloma tako, da pobegne iz sedanjega trenutka v preteklost, prihodnost ali kako razvado. Tako nam slabi občutki iz preteklosti krojijo sedanjost in iz nas delajo celo nekakšne njihove sužnje. A da bi ozdraveli, moramo dobesedno postati nekdo drug. Najtežji del spremembe je to, da ne izberemo istega, kar smo izbrali včeraj. V trenutku, ko se odločimo za to pot, se raje dobro pripravimo, saj bo občutek precej neudoben. A kaj ko se o sebi in drugih največ naučimo prav, ko nam je neudobno.«
Več v reviji Zarja št. 12, 19. 3. 2019.
