Alter

Intuicija je dragocena veščina, prebudimo jo!

Urška Krišelj-Grubar
9. 5. 2018, 07.27
Deli članek:

Minuli teden je Adrian P. Kezele, znani raziskovalec zavesti, eden najbolj branih hrvaških avtorjev v Sloveniji (napisal je že 40 knjig, večina jih je prevedenih tudi v slovenščino) spet napolnil do zadnjega kotička eno od predavalnic na pravni fakulteti. Kaže, da je tema, o kateri je tokrat predaval, zelo aktualna. Intuicija.

Mateja Jordović Potočnik
Adrian P. Kezele

Kaj intuicija je in kaj ni? Ali jo lahko vsak od nas razvije? Kako? Zakaj je intuicija tako pozabljena in zanemarjena veščina? Kako naj vemo, ali je naša intuicija prava? Kezele je že pred 15 leti napisal knjigo z naslovom Intuicija in je zdaj v dopolnjeni izdaji izšla pri založbi Chiara, ki je predavanje tudi organizirala. Čedalje bolj pogosto se je treba odločiti za kakšno stvar, pa nam razum pri tem ne more pomagati. Tedaj je čas, da začnemo zaupati v intuicijo. 

Vsi poznamo občutek, da je nekaj dobro ali pa ni, toda ali temu občutku tudi zares verjamemo? Ali lahko vsakdo razvije intuicijo? Kezele je prepričan, da ja. Ne vsakdo za vsako stvar, ampak vsakdo za kakšno stvar. Nekdo, ki ima razvito intuicijo, da vedno najde prost parkirni prostor med gnečo avtomobilov, morebiti nima sposobnosti, da prepoznava zdravilne rastline. Na pravcatem tečaju iz intuicije smo se tistega dne v natrpani dvoranici radovednih Slovencev in Hrvatov naučili nekaj hitrih veščin, kako zaupati intuiciji. Kezele pravi, da je intuicija precej čudna, ampak najvažnejša veščina, ki jo človek lahko razvije. Pa tudi zanemarjena, saj zaradi močnega vpliva racionalnih misli in eksaktne znanosti ne pride do izraza.

Kaj je in kaj ni intuicija? Intuicija ali šesti čut je občutek, da preprosto nekaj vemo, čeprav tega ne moremo dokazati. »Ni intelekt ta, ki nas premika naprej, ampak intuicija,« je rekel eden velikih mož. Intuicija se pogosto zamenjuje s tem, kar imenujemo govorica telesa. Prepoznavanje govorice telesa, ko iz človeških kretenj razpoznamo, kdo na primer laže in kdo ne, ni intuicija. Tudi višja stanja zavesti, ko ima nekdo na primer sposobnost, da vidi avro okoli človeških teles ali pa se sporazumeva z umrlimi. Tudi to ni intuicija. Intuicija je, kot pravi in piše Kezele, obča sposobnost, modrost pravega izbora. »O neki stvari nimamo informacij, ampak imamo nekakšen notranji občutek.« Ali kot piše Laura Day: »Intuicija pomeni nekaj vedeti, hkrati pa ne vedeti, zakaj to veste.« Na predavanju nam je Kezele postavil vprašanje, kaj pogosto svetujemo prijateljem, ki nas prosijo za nasvet, ko se o nečem ne morejo odločiti. Rečemo jim: Pojdi in razmisli. Razmisli o tem, ali boš prekinila 20-letno partnersko zvezo ali ne. Um ne bo našel odgovora. »Vprašanje intelekta je tu delikatno. Na razum se v takih primerih ne moremo nasloniti. Naši možgani so prepočasni. Naučiti se moramo povezati se s kozmosom, najti dostop do drugačnega vira informacij.« Kezele je prepričan, da nam je ta sposobnost, če jo izurimo, vsem dana. In jemati jo je treba resno. »Če ji ne dajete svoje pozornosti, ne morete pričakovati, da bo preživela.«

Kaj nam onemogoča stik z intuicijo? Omejujejo nas programi. Programirani smo, da preživimo. Delujemo po naučenih obrazcih. »Najbolj žalostno je, da se človek preneha učiti po končani univerzi. Učenje naj bo, mora biti vseživljenjski proces.« In ena najpomembnejših stvari v življenju, sploh zdaj, ko smo prežeti s toliko informacijami, je, da se jih naučimo izklopiti, meditirati, pravi Kezele. O tem je napisal tudi knjigo Hej, človek, spravi se meditirat! Prevedena je v slovenščino. Organizira tudi delavnice te preproste, a tako temeljne veščine, ki je ena bistvenih, da se nam sploh lahko razvije intuicija. Umiriti je treba duha. Da bomo lahko razvijali intuicijo, pa potrebujemo znotraj svojega življenja precej reda: dovolj spanca (če se da, v posteljo do desetih), uživanje doma pridelane hrane (čim več), meditacija (kot smo že rekli), veliko gibanja (vsakodnevna hoja zadostuje). Razvoj intuicije torej zahteva urejenost, umirjenost in življenjsko stabilnost. Da jo bomo sploh lahko slišali, piše Kezele, »moramo iz življenja odstraniti tisti hrup, ki nas ogluši. Moramo biti dovolj tihi, umirjeni in organizirani, da bi zaslutili fino gibanje v globini svoje zavesti.« Naj omenimo primer iz knjige o ženski, ki se je počutila kot »antena brez ozemljitve med nevihto«. Skoznjo so prihajale številne informacije brez posebne vaje, bila je izrazito intuitivna, a bila je brez notranjega kompasa. Najtežje ji je bilo priznati, da jo prav to intenzivno notranje dogajanje uničuje, je plod njene nenehne utrujenosti, izčrpanosti, ker v življenju nima reda. »Potrebovala je red v srcu kaosa.«

Kako vemo, da je intuicija prava? Kolikokrat slišimo umetnike reči, da so samo inštrument, preko katerega nekdo nekaj sporoča. Pesniki, pisatelji, plesalci, kiparji ... Ideje kar prehajajo skoznje. Umetniki so intuitivna bitja, to je zato, piše Kezele, ker ima ustvarjanje skupni izvor z intuicijo. Ampak ni nujno, da smo umetniki, da nas obišče intuicija. Da je tu, bomo vedeli tedaj, ko na primer ista informacija pride iz okolja in iz nas sočasno. »Sprejemanje sinhronije, možnega smisla v naključnem dogodku, pomeni, da je zavest odprta in pripravljena za doživetje čiste oblike.« To se malo zapleteno sliši, ampak saj se vam je gotovo že zgodilo, ko ste v pesmi na radiu zaslišali potrditev za svoje trenutno razmišljanje, ali ko ste prižgali televizijo in zagledali prizor, ki razlaga neko vašo trenutno situacijo ali pa ste v naravi zagledali odgovor čisto nepričakovano, ko ste zrli v drevo. V vas se je pojavil nekakšen občutek, da dogodek, ki ste mu priča, v sebi skriva nekaj več, kot se vidi na površini, za vas je ta pripetljaj še posebno pomemben, prejeli ste sporočilo. In zdaj, piše in pripoveduje Kezele, je treba to sporočilo razložiti in vpeljati v življenje, ker tako se razvija intuicija.

»Ko boste vadili intuicijo, se vam bo vse bolj spontano začela pojavljati v vsakdanjih situacijah.« In ko bo intuicija (z veliko vaje) zaživela v nas, piše Kezele, »... bo naše življenje postalo kot ekstaza ... ko v svojem srcu nosite vir, iz katerega teče vedenje enakomerno in stalno; ko veste, da bo vedno tako teklo in da vir ne bo nikoli presahnil; ko veste, da lahko iz njega vedno pijete in pogasite svojo žejo, takrat vam ne preostane drugega, kot da to tudi storite, medtem ko samo z nasmeškom izražate notranjo blaženost, ki jo občutite v vsakem trenutku.«

Več v Zarji št. 19, 8. 5. 2018.