Ekonomist, zaposlen v Merkurju, je čez noč ostal brez službe. Oče petih otrok. Imel je 47 let, ko je šel uresničevat željo, ki je že več kot desetletje čakala, da se spomni nanjo. Obrnil je nov list: vpisal se je na Teološko fakulteto, smer zakonska in družinska terapija, ter po štirih letih študija postal magister družinske terapije, specializiran za zakonski/ partnerski odnos in družino, za zakon v krizi. Pater Cristian Gostečnik ga je vzel pod svoje okrilje, česar se je Janez s hvaležnostjo oprijel. Zadnje leto in pol stopa samostojno. Mi smo ga obiskali na delavnici, ki jo je naslovil Zakaj med nama ni več tako, kot je bilo. Prepričal nas je s svojo mirnostjo, jasnimi mislimi, ki jih je, čeprav že večkrat slišane, povedal po svoje. Z izkušnjo lastnega premagovanja križpotij.

Kaj se dogaja med moškim in žensko, ki že dolgo živita skupaj? Kakšne so zakonitosti in ali se da kaj spremeniti? So ženske, ki se v zakonu odločijo, da bodo pač malo potrpele, vse več pa je takih, ki postajajo vse bolj zahtevne in rečejo: 'Ne bom več trpela! Kaj na storim, naj se ločim ali obstaja druga pot?'« začne predavanje Janez Logar v prijetni sobici sredi Kranja, kjer je s še eno terapevtko ustanovil zakonski in družinski center Toplina. Opisuje družine, ki skrivajo trpljenje, saj so številni še vedno prepričani, da je življenje trpljenje. Pravi, da je najpomembnejša odločitev zakoncev, da bosta odnos izboljšala, saj je na trgu toliko predavanj, izobraževanj, knjig ..., od vsakogar od nas pa je odvisno, kaj naredi s svojim življenjem, s svojim partnerskim odnosom. Toda kaj, ko na ta predavanja navadno ne pridejo ljudje, ki so jim najbolj namenjena! »Zakaj bi hodil in poslušal tujca, kako pametuje, imam pa ja kaj pametnejšega početi,« so pogosto izgovori moških, ko jih ženske mehčajo, da bi jih pospremili na to ali ono delavnico, ki obljublja več topline med štirimi zidovi dveh zakoncev. Dveh, ki sta že dolgo skupaj. Ta korak je odločilen, a ga številni ne naredijo, dokler res ne zdrsnejo tako globoko, da začutijo dno, pogosto tudi v ogledalu svojih otrok, saj otroci zajadrajo v iste težave ... To vsaj nekatere strezni, da se odločijo za pomoč. Ampak zakaj smo sploh zabredli, ko je pa na začetku vse tako lepo teklo?

Zaljubljenost ni naša zavestna odločitev. Zaljubljenost je trik narave, ki nas spravi skupaj z razlogom. Je priložnost, da se dva zacelita, a zakaj se jih vse manj odloči za ta korak? Terapevt Janez zna zapletene stvari povedati tako, da se res usidrajo v nas. O stvareh, o katerih smo že toliko slišali in mislimo, da to pa že tako vemo, spregovori tako, da jim doda nov pomen. Obarva jih po svoje, da nas spet začnejo zanimati. »V času zaljubljenosti vse obrambe padejo. Želimo pripadati, biti zaželeni. V partnerju vidimo, da nam prav on lahko da tisto, kar nam manjka, po čemer hrepenimo (brezpogojno sprejemanje, ljubljenost, pripadnost), a čer je v tem, da nam ravno on tega ne more dati. Ker to ni v njegovi moči. Po nekaj mesecih nas ta ljubeči človek prizadene. In vprašamo se: 'Sem se spet zmotila? Zakaj si tak? Me nimaš več rad?'« No, tako nekako začenja krivulja, ki je sprva strmo naraščala, padati. In terapevt Janez pove, da je to v vseh deželah, religijah in kulturah po vsem svetu enako. Če nič ne storimo za svoj odnos, se bo zadovoljstvo v zakonu začelo zmanjševati. In če dopustimo, da pada, če ne ukrepamo, odnos propade. Da, tudi v takem odnosu je mogoče živeti, toda ali ni škoda?

Neizgovorjena notranjost. Molčimo. Strah nas je, da bomo spet ranjeni, da ne bomo slišani. Valimo krivdo na druge. V drugih vidimo svoje pomanjkljivosti. Vrtimo se v začaranem krogu. Bežimo stran od sebe. Več delamo. Če imamo denar, potujemo. Spet bežimo. »Dokler se v odnosih ne osvobodimo mnenj in čutenj drugih, stvari, dogodkov in odnosov sploh ne moremo videti takšnih, kakršni so. V tem je kavelj. V nas pa se kopiči nezadovoljstvo. Mogoče pa to sploh ni samo plod našega življenja? Potomci Judov, ki so preživljali grozote v taboriščih, še več kot pol stoletja zatem lahko doživljajo nepojasnjene napade panike, strahove, tesnobe ... razpoloženja se prenašajo iz generacije v generacijo.« Zato, pravi Janez, je treba govoriti. Stvarem, ki so v nas, je treba dati besedo, sicer nas bo telo vedno znova opozarjalo. Zdi se, da mora biti telo nagovorjeno. Ne bomo vsi iskali terapevtov, lahko pa se začnemo zavestno opazovati in spoznavati. Kajti čim bolj bomo potiskali neizgovorjeno pod preprogo, tem bolj nam bo življenje z manj ljubimi dogodki kazalo, da mora nesnaga (trpljenje) ven. »Globoko potisnjene psihične bolečine imajo največjo moč. Čim bolj jih odrivam, tem bolj me bo življenje sililo, da nekaj ukrepam. Sicer bom zbolel ... In v intimnih odnosih, ko smo najbolj ranljivi, ta bolečina dobi priložnost in se začne prebujati, vendar o njej navadno nočemo ali ne zmoremo govoriti. Raje zunaj sebe poiščemo krivca in ga ponižamo, smo cinični do njega, se norčujemo in ga žalimo.« Iz neizgovorjene notranjosti, iz bolečin, ki ostajajo znotraj nas, izvirajo vse mogoče odvisnosti, pove Janez in že vidimo v novi luči tolikokrat slišano. Pa še vedno ne ukrepamo. Droga, alkohol, igre na srečo, prešuštvovaje, odvisnosti od elektronike in na koncu psihične motnje in lajšanje s tabletami. Janez je med drugim imel prakso v Begunjah na odprtem ženskem oddelku. »Kaj vse bi lahko prihranili, če bi se zakonca, ženske, starši znali, hoteli in upali pogovarjati o sebi! Oddelek bi bil prazen.«

Več v reviji Zarja št. 5. 31. 1. 2017