Če ste starši, potem dobro veste, da že čuvanje lastnih otrok pogosto ni mačji kašelj. Ko pa imaš v skupini 20 otrok, od katerih ima vsak svoje potrebe, muhe in želje, pazita pa jih le dva odrasla ... »ni vse tako idealno, kot je morda videti, ko nas vidite na sprehodu,« priznava Grega Kravos, 30-letni pomočnik vzgojitelja iz Ajdovščine. Grega sicer obožuje svoj poklic in zna zelo dobro z otroki, vendar zaradi mačehovskega odnosa države, ki pomočnikom vzgojiteljev namenja skrajno mizerno plačo, razmišlja, kako dolgo bo sploh še lahko delal v tem lepem, a sploh ne preprostem poklicu, ki ni za vsakogar. Kdo bo čuval otroke, naš največji zaklad, ko bodo sposobni pomočniki vzgojiteljev obupali in šli raje počet kaj drugega ali drugam?
Gregi je leta 2008 uspelo priti do sanjskega poklica, ki ga čuti kot poslanstvo, a je kmalu spoznal, da vse v njem vendarle ni tako sanjsko. Čeprav delo z otroki obožuje, je na drugi strani plača prav grenko mizerna. Ko je jeseni po televiziji slišal ministrico, ki je govorila o dveh plačnih razredih, ki naj bi se pri plači poznala za 120 evrov, ga je to tako ujezilo, da je fotografiral svoje plačne liste za štiri mesece zapovrstjo, in z zapisom, ki se začne z »metanje peska v oči«, vse objavil na družbenem omrežju. Iz fotografij je razvidno, da je bil Grega decembra leta 2015 uvrščen v 19. plačilni razred ter je za svoje delo pomočnika vzgojitelja dobival 694,72 evra, marca 2016, ko je bil že tretji mesec v 20. plačilnem razredu, pa je dobil 698,27 evra plače. V oba zneska je že všteto plačilo malice in potnih stroškov. Napredovanje za en plačilni razred mu torej ni prineslo niti pet evrov dodatnega zaslužka, kje je šele tistih 120 evrov, ki jih je omenjala ministrica! Dejstvo, da pomočniki vzgojiteljev nimajo niti najmanjše možnosti za višje in primernejše plače, marsikoga v tem poklicu spravlja v obup. Grega se že zdaj zaveda, da plače svojih starejših kolegic in kolegov ne bo nikoli dosegel, saj je zamudil že tri napredovanja, ki so bila zaradi krize zamrznjena. V popolnoma brezmotivacijskem sistemu tako številni vztrajajo samo še zaradi otrok, s katerimi radi delajo.
Majhna plača, velika odgovornost. »Tega poklica preprosto ne moreš opravljati, če nisi empatičen, energičen, s smislom za zabavno motiviranje otrok, predvsem pa z zmožnostjo prepoznavanja, kdaj otrok potrebuje nežen objem in kdaj mejo. Biti moraš psiholog, glasbenik, igralec, likovnik, športnik, pa tudi čistilka, bolničar in diplomat obenem. Vse našteto spada pod en velik klobuk, ki mu lahko rečemo odgovornost za živo bitje. Živo, prisrčno, iskreno in ranljivo bitje, ne pa predmet. In to bitje je, razumljivo, staršem največ vredno, zato je včasih težko uskladiti poglede na dolžnosti in pravice staršev in otrok. A to ni nič nenavadnega, saj smo ljudje različni. Pomembno je, da na koncu najdemo skupen jezik,« o svojem delu pove sogovornik. Njegov dan se začne pred šesto uro zjutraj, ko za otroke pripravi čaj (kadar ne dela v centralnem vrtcu, kjer imajo kuharico), jim ob prihodu izreče dobrodošlico, nato pa skrbi za njihovo higieno, varnost, dobro počutje in tudi samostojnost. »Zaposleni v vrtcu smo primorani otroke naučiti samostojnosti, saj bi nas sicer moralo biti v eni skupini deset pomočnikov vzgojiteljev, da bi lahko vse izpeljali.« Po malici pomočnik vzgojitelja vse pospravi in pripravi za kosilo, nato pa se pridruži vzgojitelju pri vodenih dejavnostih. »So pa naloge pomočnika vzgojitelja odvisne tudi od tega, s kom delaš. V našem vrtcu se veliko menjamo, ker smo eden največjih vrtcev v državi, imamo kar 56 oddelkov. Pomočniki delovni dan začnemo prej, je pa res, da se z odhodom domov naš delovnik konča, medtem ko vzgojitelji delo pogosto nesejo tudi domov. Kakor koli obrnemo; pomočniki in vzgojitelji ne moremo drug brez drugega, saj smo v tem primeru kot kavni avtomat brez kave,« pove slikovito.
Več v reviji Zarja št. 5. 31. 1. 2017
