Rudija Klariča mnogo ljudi pozna kot snemalca, režiserja in novinarja na nacionalni televiziji. Nekateri pa ga poznajo tudi kot raziskovalca in utemeljitelja spoznanja o skupnem izvoru življenjskih težav človeka, katerega rezultat je patentno zaščiten izum prebujevalnice, ki naj bi na človeka blagodejno vplivala na telesni, duševni in duhovni ravni. Le malo ljudi pa ve, da je Rudi Klarič pred več kot štirimi desetletji doživel presunljivo obsmrtno izkušnjo, v kateri je prišel do spoznanj, ki so ga dokončno »prebudila« in odločilno vplivala na njegovo življenje. Izkušnja je pravzaprav odprla vrata njegovemu raziskovanju in povsem spremenila njegov pogled na življenje in smrt.

O obsmrtnih izkušnjah ljudje vse bolj odprto govorijo, še vedno pa so slišati tako neverjetne, da Klarič svoje ne obeša na veliki zvon. Vendar je takrat doumel mogočne razsežnosti stvarstva in podarjena spoznanja s preostalim znanjem, ki si ga je pridobil v svojem zanimivem življenju, združil v svojem delu. »Živel sem v izredno zahtevnih razmerah,« pravi. »Kot triletnik sem preživljal vojno v majhnem zaselku v Kostelski dolini, imel je le dve hiši, obkrožali so ga širni gozdovi. Živo se spominjam, kako so nam požgali hišo; ko sem začel hoditi v šolo, je bila moja koža taka, da so se ob pogledu name vsi kar odmikali od mene, s šestnajstimi leti sem prebolel tuberkulozo ...« Skozi leta je preživel še več travmatičnih dogodkov.»Nekatere prebudijo, drugih pa ne, zato nekateri ozdravijo, drugi ne. Seveda pa samo duhovno prebujenje običajno ne zadošča, pomembno je tudi srečanje z zdravnikom in z nekom, ki ustvarja energijsko polje čiste vesti in narave. To lahko najdeš v bibliji, koranu, v hinduističnih vedah, budističnih izrekih, zen budizmu na Japonskem, pri avstralskih domorodcih, staroselskih Eskimih, Indijancih, slovenskih naravovercih, afriških vračih, južnoameriških šamanih in čarovnicah, ki so jih nekoč sežigali na grmadah.« Vsi ti znajo ravnati po svoji vesti. »Vest je tisto, kar ni ne dobro ne slabo, ko to razumeš, je vse samoumevno. Da se duhovno prebudiš, ne potrebuješ nobenega znanja, temveč le srečanje s prebujenim. To je sreča. Vse potrebno znanje je v 'vesoljnem računalniku', kjer je na voljo vse znanje preteklosti. Znanje ni potrebno, da dobiš smisel, ko pa dobiš smisel, potrebuješ znanje. Smiselno bi bilo, da bi se ljudje čim hitreje duhovno prebujali v tem najzahtevnejšem in najgostejšem snovnem svetu.« 

Več v Zarji, 13.12.2016