Boris A. Novak je pesnik, ki se rad »igra« z besedami. Pred kratkim je izdal že tretjo izdajo priročnika o pesniških oblikah, Oblike duha. V tej pesmarici je avtor za sleherno izmed obravnavanih oblik napisal vsaj en pesniški primer ali pa kar cikel. Radoživega energičnega poeta smo malce »zaslišali« o njegovem delu.
Izjavili ste, da je v vas več osebnosti, ki se kregajo med sabo. Kako je to videti?
Jaz sem v prvi vrsti pesnik, prevajalec, univerzitetni profesor. Ta knjiga, Oblike duha, kakor tudi njeni predhodnici, Oblike srca in Oblike sveta, so plod sodelovanja različnih tečajev moje osebnosti: po eni strani južnega tečaja, tropov, vročih območij, kjer se rado pleše, poje, ki so radoživa, naravnana k čutnosti. Po drugi strani pa so tu severni tečaj, Arktika, seveda profesor Novak, literarni zgodovinar, verzolog, ki mu pesnik dobavlja neposredno izkušnjo. Prepričan sem, da najboljše, kar ve profesor Novak povedati svojim študentom o pesniškem jeziku, pravzaprav prihaja od pesnika iz tropskih krajev, od Borisa A. Tu pa sta še prevajalec in uporaba različnih pesniških oblik, ki so nastale v sila različnih jezikih in obdobjih, ki pripadajo zakladnicam evropskih in neevropskih narodov. Značaj pesniške oblike je treba včasih prilagoditi precej drugačni naravi slovenskega jezika in kulture in najti optimalen način, kako naj določena oblika zazveni, zaživi v slovenščini, ki se je ob tem izkazala za izjemno pripraven jezik, saj omogoča neverjetno ritmično raznovrstnost, je zvočno bogat, mehak in pomensko kot ustvarjen za poezijo. To je dejansko eden izmed najsrečnejših jezikov na svetu, kar zadeva poezijo. Ni naključje, da je poezija v slovenščini vedno doživljala takšno srečno usodo, saj to jezik omogoča, nedvomno pa so tudi pesniške generacije z močno poezijo v dveh stoletjih omogočile, da se ta jezik tako naravno in elegantno poda pesniškemu izrekanju.
Spopadli ste se z 220 pesniškimi oblikami, to je kar pogumno.
Seveda je pogumno, med temi jih je 60, ki so prvič zaživele v slovenščini, med njimi 16 takšnih, ki sem jih tudi sam izumil. Raziskovanje pesniških oblik je bilo vedno moja obsesija. Na poti raziskovanja zvočnosti sem odkrival zakladnice različnih oblik. Z jezikom, besedami, zlogi in pomeni, sporočili se igram, to je zame pesniška disciplina, ob kateri čutim veliko užitka. Naletim tudi na težave, na »odpor materiala«, kot bi rekli fiziki. Včasih traja leta, preden mi kakšna oblika uspe. Denimo sonet z odmevom sem pisal, premetaval besede, verze, deset let, preden je ta pesem končno uspela, se zložila v optimalno obliko. Poezija je jezik, ki mora zveneti naravno, po jezikovnem principu je igriva, ima določeno omejitev. S pesniškimi oblikami je tako kot z igranjem tenisa – če ne bi bilo mrežice in zamejenega polja, bi bila igra neprimerno lažja, a potem ne bi imela smisla. Te omejitve prisilijo pesnika, pesnico, da rešuje jezikovne probleme. Včasih mora na sila okrutno zamejenem prostoru grebsti po jeziku in samem sebi, in potem se nepričakovano zasvetijo jezikovne rešitve, ki postavijo pesem v zelo specifičen položaj, da začne razsvetljevati svet.
Več v reviji Zarja št. 50. 13. 12. 2016
